Page 98 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 5-6: Znanje, motivacija in pogoji učenja v luči mednarodnih primerjav TIMSS in PISA, ur. Barbara Japelj Pavešić in Klaudija Šterman Ivančič
P. 98
šolsko polje, letnik xxviii, številka 5–6
poudarila že prej, tudi izobraževalno. Hkrati pa moramo vsem našte-
tim metodam priznati inovacije v pristopih, ki so za posamezno področje
delovanja ključne (okoljsko, družbeno osveščanje, psihološka priprava ali
terapija itd.). Gre torej predvsem za terminološke, vendar ne zanemarljive
vrzeli v opredeljevanju tovrstnih pristopov.
Ena od definicij pedagoškega dela naj bi bila tudi ta, da tovrstno delo
pomeni, »da so z gledališko umetnostjo spodbujeni psihosocialni proce-
si, ki prispevajo k osebnemu razvoju, gradnji identitete, povečajo social-
no kompetenco ter razvojno socialno empatijo. Vse opisano se doseže s
povečanjem govorno – komunikacijskih spretnosti, z učenjem spoznavan-
ja perspektive drugega, interpretiranja samega sebe in svojega notranjega
doživljanja.« (Kolenc, 2010: 38)
Poznamo še eno od oblik gledališke pedagogike, in sicer t.i. dramo
v vzgoji (drama in education). Namišljeni dramski svet otrokom pomaga
usvojiti določene učne cilje.
Kot je razbrati iz različnih gradiv o gledališki pedagogiki, je v
predšolsko vzgojo in v prvo triado devetletke dobro implementirana zlas-
ti lutka, nekoliko tudi ustvarjalni gib. Ostalo je večinoma prepuščeno
posameznim učiteljem, njihovemu poznavanju področja gledališča in
scenskih umetnosti ter osebnemu angažmaju. Gledališka pedagogika kot
del umetnostne vzgoje in poučevanja s pomočjo umetnostnih sredstev v
kurikulumih za osnovne in srednje šole ni posebej specificirana ter ostaja
področje poljubne izbire.
Problem motivacije
»Samo 6 % slovenskih osmošolcev je bilo uvrščenih med učence, ki se
radi učijo matematiko! To je zadnje mesto na lestvici držav po deležu
učencev v tej skupini in štirikrat nižji delež od mednarodnega povprečja.
To pomeni, da sta v povprečju v naših osmih razredih 1 do 2 učenca med
25, ki imata rada pouk matematike. Delež osmošolcev, ki se matematike
ne učijo radi, je 62-odstoten ali od 15 do 16 otrok v razredu s 25 učenci ter je
najvišji med vsemi državami.« (Japelj Pavešič et.al., 2012: 150)
Kar 54 odstotkov učencev (po podatkih raziskave TIMSS 2011)
meni, da je matematika dolgočasna, samo 9 odstotkov pa jih meni, da se
pri matematiki učijo zanimive reči. To nas lahko usmeri k razmišljanju o
tem, da je potrebno pouk matematike narediti zanimiv, vsebine pa pred-
staviti na svež, nov, inovativen način.
»Čeprav so dosežki naših učencev sorazmerno dobri, poučevanje v
razredih otrok, ki predmeta ne marajo v tako velikem obsegu, ne more biti
kakovostno. Kakor je že navedeno na začetku poglavja, raziskave kažejo,
96
poudarila že prej, tudi izobraževalno. Hkrati pa moramo vsem našte-
tim metodam priznati inovacije v pristopih, ki so za posamezno področje
delovanja ključne (okoljsko, družbeno osveščanje, psihološka priprava ali
terapija itd.). Gre torej predvsem za terminološke, vendar ne zanemarljive
vrzeli v opredeljevanju tovrstnih pristopov.
Ena od definicij pedagoškega dela naj bi bila tudi ta, da tovrstno delo
pomeni, »da so z gledališko umetnostjo spodbujeni psihosocialni proce-
si, ki prispevajo k osebnemu razvoju, gradnji identitete, povečajo social-
no kompetenco ter razvojno socialno empatijo. Vse opisano se doseže s
povečanjem govorno – komunikacijskih spretnosti, z učenjem spoznavan-
ja perspektive drugega, interpretiranja samega sebe in svojega notranjega
doživljanja.« (Kolenc, 2010: 38)
Poznamo še eno od oblik gledališke pedagogike, in sicer t.i. dramo
v vzgoji (drama in education). Namišljeni dramski svet otrokom pomaga
usvojiti določene učne cilje.
Kot je razbrati iz različnih gradiv o gledališki pedagogiki, je v
predšolsko vzgojo in v prvo triado devetletke dobro implementirana zlas-
ti lutka, nekoliko tudi ustvarjalni gib. Ostalo je večinoma prepuščeno
posameznim učiteljem, njihovemu poznavanju področja gledališča in
scenskih umetnosti ter osebnemu angažmaju. Gledališka pedagogika kot
del umetnostne vzgoje in poučevanja s pomočjo umetnostnih sredstev v
kurikulumih za osnovne in srednje šole ni posebej specificirana ter ostaja
področje poljubne izbire.
Problem motivacije
»Samo 6 % slovenskih osmošolcev je bilo uvrščenih med učence, ki se
radi učijo matematiko! To je zadnje mesto na lestvici držav po deležu
učencev v tej skupini in štirikrat nižji delež od mednarodnega povprečja.
To pomeni, da sta v povprečju v naših osmih razredih 1 do 2 učenca med
25, ki imata rada pouk matematike. Delež osmošolcev, ki se matematike
ne učijo radi, je 62-odstoten ali od 15 do 16 otrok v razredu s 25 učenci ter je
najvišji med vsemi državami.« (Japelj Pavešič et.al., 2012: 150)
Kar 54 odstotkov učencev (po podatkih raziskave TIMSS 2011)
meni, da je matematika dolgočasna, samo 9 odstotkov pa jih meni, da se
pri matematiki učijo zanimive reči. To nas lahko usmeri k razmišljanju o
tem, da je potrebno pouk matematike narediti zanimiv, vsebine pa pred-
staviti na svež, nov, inovativen način.
»Čeprav so dosežki naših učencev sorazmerno dobri, poučevanje v
razredih otrok, ki predmeta ne marajo v tako velikem obsegu, ne more biti
kakovostno. Kakor je že navedeno na začetku poglavja, raziskave kažejo,
96
