Page 100 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 5-6: Znanje, motivacija in pogoji učenja v luči mednarodnih primerjav TIMSS in PISA, ur. Barbara Japelj Pavešić in Klaudija Šterman Ivančič
P. 100
šolsko polje, letnik xxviii, številka 5–6
Osebno želim, ne glede na vpeljavo postopkov uprizarjanja v pouk
matematike, da tovrstne samoumevnosti čim prej izginejo iz slovenskih
šol, saj nikakor ne sodijo več v sodobni čas.
Osnovni pojmi
Uvodoma razjasnimo nekaj osnovnih pojmov. Motivacijska strategija je
učna strategija, s katero vzdržujemo motiviranost za učenje, učne strate-
gije pa so k učnim dosežkom usmerjene kognitivne ali metakognitivne
strategije (Juriševič, 2006: 13). Učna motivacija je »termin, s katerim na
splošno označujemo vlogo oziroma prisotnost ene ali več motivacijskih
sestavin v procesu učenja« (ibid.). Sestavina učne motivacije pa je »točno
določen motivacijski konstrukt (npr. učni cilj, učna spodbuda, atribuci-
ja)« (ibid.).
»Korelacijske študije so pokazale, da med motivacijo oziroma njen-
imi raznimi sestavinami in učnimi dosežki ter učno uspešnostjo učencev
obstajajo pomembne, a nizke do srednje visoke povezave« (ibid.: 16).
Nizke naj bi bile po mnenju nekaterih raziskovalcev tudi povezave med
notranjo motivacijo in učnimi dosežki učencev (ibid.: 17). Te korelacije so
vseeno problematizirane, saj naj bi nanje vplival tudi efekt pričakovanja,
npr. to, da učitelji bolj motivirane učence bolj spodbujajo itd. Kljub niz-
kim korelacijam pa naj bi bila zveza med motivacijo in učnimi dosežki
pomembna.
Kognitivni modeli učenja so prispevali natančnejša spoznanja o nar-
avi učenja:
»Danes zato v znanstveni javnosti ni več aktualno vprašanje neposred-
nega odnosa med motivacijo in učenjem. /.../ Učno motivacijo gre nam-
reč razumeti za pomembno mediatorsko spremenljivko, ki na učno us-
pešnost deluje prek različnih kvantitativnih in kvalitativnih kazalnikov
učnega procesa, pa tudi v povezavi z nekaterimi drugimi učenčevimi
osebnostnimi in demografskimi značilnostmi, na primer z anksioznos-
tjo, s potrebami, s sposobnostmi, z nacionalnostjo in drugimi …« (Ibid.:
17.)
Kar zadeva sestavine učne motivacije, tudi Juriševič ugotavlja, da
gre »notranjo pobudo za učenje torej misliti v dveh razsežnostih: kot
intrapsihičen proces, lasten posamezniku, in na odnosni ravni, med
posameznikom in določeno učno aktivnostjo« (ibid.: 35).
Notranja motiviranost naj bi se ustalila v osmem letu šolanja, po ug-
otovitvah raziskovalcev Andermana in Maehra (1994) pa v predadoles-
cenci upade motiviranost za klasično šolsko delo in se hkrati poveča moti-
viranost za zunajšolske dejavnosti (šport, krožki) (ibid.: 36).
98
Osebno želim, ne glede na vpeljavo postopkov uprizarjanja v pouk
matematike, da tovrstne samoumevnosti čim prej izginejo iz slovenskih
šol, saj nikakor ne sodijo več v sodobni čas.
Osnovni pojmi
Uvodoma razjasnimo nekaj osnovnih pojmov. Motivacijska strategija je
učna strategija, s katero vzdržujemo motiviranost za učenje, učne strate-
gije pa so k učnim dosežkom usmerjene kognitivne ali metakognitivne
strategije (Juriševič, 2006: 13). Učna motivacija je »termin, s katerim na
splošno označujemo vlogo oziroma prisotnost ene ali več motivacijskih
sestavin v procesu učenja« (ibid.). Sestavina učne motivacije pa je »točno
določen motivacijski konstrukt (npr. učni cilj, učna spodbuda, atribuci-
ja)« (ibid.).
»Korelacijske študije so pokazale, da med motivacijo oziroma njen-
imi raznimi sestavinami in učnimi dosežki ter učno uspešnostjo učencev
obstajajo pomembne, a nizke do srednje visoke povezave« (ibid.: 16).
Nizke naj bi bile po mnenju nekaterih raziskovalcev tudi povezave med
notranjo motivacijo in učnimi dosežki učencev (ibid.: 17). Te korelacije so
vseeno problematizirane, saj naj bi nanje vplival tudi efekt pričakovanja,
npr. to, da učitelji bolj motivirane učence bolj spodbujajo itd. Kljub niz-
kim korelacijam pa naj bi bila zveza med motivacijo in učnimi dosežki
pomembna.
Kognitivni modeli učenja so prispevali natančnejša spoznanja o nar-
avi učenja:
»Danes zato v znanstveni javnosti ni več aktualno vprašanje neposred-
nega odnosa med motivacijo in učenjem. /.../ Učno motivacijo gre nam-
reč razumeti za pomembno mediatorsko spremenljivko, ki na učno us-
pešnost deluje prek različnih kvantitativnih in kvalitativnih kazalnikov
učnega procesa, pa tudi v povezavi z nekaterimi drugimi učenčevimi
osebnostnimi in demografskimi značilnostmi, na primer z anksioznos-
tjo, s potrebami, s sposobnostmi, z nacionalnostjo in drugimi …« (Ibid.:
17.)
Kar zadeva sestavine učne motivacije, tudi Juriševič ugotavlja, da
gre »notranjo pobudo za učenje torej misliti v dveh razsežnostih: kot
intrapsihičen proces, lasten posamezniku, in na odnosni ravni, med
posameznikom in določeno učno aktivnostjo« (ibid.: 35).
Notranja motiviranost naj bi se ustalila v osmem letu šolanja, po ug-
otovitvah raziskovalcev Andermana in Maehra (1994) pa v predadoles-
cenci upade motiviranost za klasično šolsko delo in se hkrati poveča moti-
viranost za zunajšolske dejavnosti (šport, krožki) (ibid.: 36).
98
