Page 91 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 5-6: Znanje, motivacija in pogoji učenja v luči mednarodnih primerjav TIMSS in PISA, ur. Barbara Japelj Pavešić in Klaudija Šterman Ivančič
P. 91
a. bajda gorela ■ umetnost in matematika: problem motivacije ...
pouka in poučevanja, se je kot prvi nujni korak na poti sprememb izri
sala sistematična prisotnost umetnostne vzgoje v šolah. Sedaj to področ-
je sistemsko ni urejeno, umetnostna vzgoja je od šole do šole prisotna po
ljubnostno, izbira kulturno-umetnostnih vsebin pa je velikokrat povezana
z okoljem in regijo, v kateri se šola nahaja. K temu moramo dodati še in-
dividualno angažiranost posameznih učiteljev in posameznih vodstvenih
delavcev, ki prav tako variira.
Ključno vprašanje pred razpravo o integraciji umetnostne vzgoje v
pouk drugih vsebin je zato naslednje:
»Zagovorniki umetnosti bi se morali upirati zahtevi, da morajo umet-
nost opravičevati s termini ’koristi’. Na vprašanje ’Zakaj so umetnosti
dobre?’ bi morali odgovarjati z naslednjim odgovorom: ’Dobre so za živ-
ljenje.’ Ali, še boljše, ’Dobre so za nič. So namreč dobro življenje samo.’
(Koopman, 2005: 96, cit. po Kroflič, 2007: 28)
In zakaj umetnosti izboljšujejo življenje?
»Zagovor vrednosti umetniške izkušnje kot najosebnejše oblike raz-
krivanja različnih perspektiv življenja ob slavljenju odprtega identitetne-
ga razvoja v svetu razlik in nenehnih srečevanj z Drugim/ Drugačnim
nas pripelje v bližino ideje osebne izpolnitve v skupnosti, ki je človečna
– pravična, solidarna in inkluzivna. S tem pa umetnini in umetniški
imaginaciji kot pomembnemu delu splošne izobrazbe pripisujemo
vrednost zaradi mogočega pozitivnega vpliva na etični in politični raz-
voj posameznika in skupnosti. (Nussbaum, 1997: str. 103–112)” (Kroflič,
2007: 27)
V Unescovih smernicah za umetnostno vzgojo je poudarjeno obo-
je, umetnost kot samostojna vrednota in cilj v sami sebi ter umetnost kot
baza postopkov, ki lahko služijo za dosego različnih izobraževalnih ciljev:
»Umetnostna vzgoja: (1) se lahko poučuje kot samostojen predmet ra-
zličnih zvrsti (likovna umetnost, glasba, ples …), s tem da razvija učenčeve
umetniške sposobnosti, spretnosti, občutljivost in cenjenje umetnosti,
ter (2) je lahko metoda poučevanja in učenja, s katero se lahko umetniške
in kulturne vsebine vključujejo v vse druge predmetne vsebine.« (Pre-
vodnik, 2007: 174)
Marjan Prevodnik iz Zavoda RS za šolstvo ob predstavitvi Smernic
za umetnostno vzgojo Unesca uvodoma pravi:
»S svojimi (motivacijskimi) vsebinami/procesi/ materiali in orodjem
je umetnostna vzgoja naravnost idealna naravna matrica za »razm-
noževanje in razvijanje« ustvarjalnosti, kot jo pojmujemo v njenem na-
89
pouka in poučevanja, se je kot prvi nujni korak na poti sprememb izri
sala sistematična prisotnost umetnostne vzgoje v šolah. Sedaj to področ-
je sistemsko ni urejeno, umetnostna vzgoja je od šole do šole prisotna po
ljubnostno, izbira kulturno-umetnostnih vsebin pa je velikokrat povezana
z okoljem in regijo, v kateri se šola nahaja. K temu moramo dodati še in-
dividualno angažiranost posameznih učiteljev in posameznih vodstvenih
delavcev, ki prav tako variira.
Ključno vprašanje pred razpravo o integraciji umetnostne vzgoje v
pouk drugih vsebin je zato naslednje:
»Zagovorniki umetnosti bi se morali upirati zahtevi, da morajo umet-
nost opravičevati s termini ’koristi’. Na vprašanje ’Zakaj so umetnosti
dobre?’ bi morali odgovarjati z naslednjim odgovorom: ’Dobre so za živ-
ljenje.’ Ali, še boljše, ’Dobre so za nič. So namreč dobro življenje samo.’
(Koopman, 2005: 96, cit. po Kroflič, 2007: 28)
In zakaj umetnosti izboljšujejo življenje?
»Zagovor vrednosti umetniške izkušnje kot najosebnejše oblike raz-
krivanja različnih perspektiv življenja ob slavljenju odprtega identitetne-
ga razvoja v svetu razlik in nenehnih srečevanj z Drugim/ Drugačnim
nas pripelje v bližino ideje osebne izpolnitve v skupnosti, ki je človečna
– pravična, solidarna in inkluzivna. S tem pa umetnini in umetniški
imaginaciji kot pomembnemu delu splošne izobrazbe pripisujemo
vrednost zaradi mogočega pozitivnega vpliva na etični in politični raz-
voj posameznika in skupnosti. (Nussbaum, 1997: str. 103–112)” (Kroflič,
2007: 27)
V Unescovih smernicah za umetnostno vzgojo je poudarjeno obo-
je, umetnost kot samostojna vrednota in cilj v sami sebi ter umetnost kot
baza postopkov, ki lahko služijo za dosego različnih izobraževalnih ciljev:
»Umetnostna vzgoja: (1) se lahko poučuje kot samostojen predmet ra-
zličnih zvrsti (likovna umetnost, glasba, ples …), s tem da razvija učenčeve
umetniške sposobnosti, spretnosti, občutljivost in cenjenje umetnosti,
ter (2) je lahko metoda poučevanja in učenja, s katero se lahko umetniške
in kulturne vsebine vključujejo v vse druge predmetne vsebine.« (Pre-
vodnik, 2007: 174)
Marjan Prevodnik iz Zavoda RS za šolstvo ob predstavitvi Smernic
za umetnostno vzgojo Unesca uvodoma pravi:
»S svojimi (motivacijskimi) vsebinami/procesi/ materiali in orodjem
je umetnostna vzgoja naravnost idealna naravna matrica za »razm-
noževanje in razvijanje« ustvarjalnosti, kot jo pojmujemo v njenem na-
89
