Page 33 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 5-6: Znanje, motivacija in pogoji učenja v luči mednarodnih primerjav TIMSS in PISA, ur. Barbara Japelj Pavešić in Klaudija Šterman Ivančič
P. 33
Vpliv nekaterih situacijskih in motivacijskih
dejavnikov na dosežke četrtošolcev pri matematiki
v raziskavi TIMSS 2015
Manja Podgoršek, Jasmina Ferme, Alenka Lipovec
Ob razlikah v uspešnosti učencev na vseh stopnjah se pogosto spra-
šujemo, zakaj le-te sploh obstajajo ter kaj je pravzaprav povod za-
nje. Raziskava TIMSS meri dosežke učencev in jih pojasnjuje
s situacijskimi in motivacijskimi dejavniki šolskega okolja, ki jih meri z
vprašalniki za učence, učitelje, ravnatelje in starše. S podatki, pridoblje-
ni s temi vprašalniki, lahko izmerjene dosežke nekoliko bolje pojasnimo.
Eden izmed najbolj pomembnih dejavnikov šolskega okolja je način
poučevanja. V slovenskem pouku matematike je še vedno prisoten stare-
jši, transmisijski model poučevanja. Ta model pouka izhaja iz behavioris-
tičnih teorij učenja, pouk je zelo strukturiran, faze ponavljanja in urjenja
so pogoste, učitelj je glavni vir znanja, kar se kaže v pouku, ki je usmer-
jen v učitelja, dominantna metoda je metoda razlage (Krečič et al., 2013).
Znotraj sodobnejših, inovativnih načinov poučevanja matematike loči-
ta Sfard in Cobb (2014) dva pristopa: pristop pridobivanja (ang. acqui-
sitionist approach) in pristop sodelovanja (ang. participationist approach).
Oba pristopa sledita načinu poučevanja, ki je osredotočen na učenca.
Za poučevanje, ki sledi pristopu pridobivanja, je značilno sledenje kog-
nitivnim teorijam učenja, sodelovalni pristop pa sledi socialnim teorijam
učenja. Pristop pridobivanja poudarja med drugim upoštevanje predhod-
nega znanja in vključevanje izkušenj učencev v pouk, a vlogo učitelja pri
tem večkrat minimalizira. V teorijah, ki izhajajo iz pristopa sodelovanja,
je vloga učitelja kot eksperta močnejša, kar trenutno ponuja boljše razlage
mehanizmov učenja pri matematiki. Za pristop sodelovanja je značilno
socialno učenje skozi razpravo tako učencev z učiteljem kot učencev med
seboj. Savelsbergh s sodelavci (2016) v metaraziskavi povzema rezultate 65
31
dejavnikov na dosežke četrtošolcev pri matematiki
v raziskavi TIMSS 2015
Manja Podgoršek, Jasmina Ferme, Alenka Lipovec
Ob razlikah v uspešnosti učencev na vseh stopnjah se pogosto spra-
šujemo, zakaj le-te sploh obstajajo ter kaj je pravzaprav povod za-
nje. Raziskava TIMSS meri dosežke učencev in jih pojasnjuje
s situacijskimi in motivacijskimi dejavniki šolskega okolja, ki jih meri z
vprašalniki za učence, učitelje, ravnatelje in starše. S podatki, pridoblje-
ni s temi vprašalniki, lahko izmerjene dosežke nekoliko bolje pojasnimo.
Eden izmed najbolj pomembnih dejavnikov šolskega okolja je način
poučevanja. V slovenskem pouku matematike je še vedno prisoten stare-
jši, transmisijski model poučevanja. Ta model pouka izhaja iz behavioris-
tičnih teorij učenja, pouk je zelo strukturiran, faze ponavljanja in urjenja
so pogoste, učitelj je glavni vir znanja, kar se kaže v pouku, ki je usmer-
jen v učitelja, dominantna metoda je metoda razlage (Krečič et al., 2013).
Znotraj sodobnejših, inovativnih načinov poučevanja matematike loči-
ta Sfard in Cobb (2014) dva pristopa: pristop pridobivanja (ang. acqui-
sitionist approach) in pristop sodelovanja (ang. participationist approach).
Oba pristopa sledita načinu poučevanja, ki je osredotočen na učenca.
Za poučevanje, ki sledi pristopu pridobivanja, je značilno sledenje kog-
nitivnim teorijam učenja, sodelovalni pristop pa sledi socialnim teorijam
učenja. Pristop pridobivanja poudarja med drugim upoštevanje predhod-
nega znanja in vključevanje izkušenj učencev v pouk, a vlogo učitelja pri
tem večkrat minimalizira. V teorijah, ki izhajajo iz pristopa sodelovanja,
je vloga učitelja kot eksperta močnejša, kar trenutno ponuja boljše razlage
mehanizmov učenja pri matematiki. Za pristop sodelovanja je značilno
socialno učenje skozi razpravo tako učencev z učiteljem kot učencev med
seboj. Savelsbergh s sodelavci (2016) v metaraziskavi povzema rezultate 65
31
