Page 22 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 5-6: Znanje, motivacija in pogoji učenja v luči mednarodnih primerjav TIMSS in PISA, ur. Barbara Japelj Pavešić in Klaudija Šterman Ivančič
P. 22
šolsko polje, letnik xxviii, številka 5–6
prepričanja in konceptualizacije tega, kaj je dobra edukacija, načinov po-
učevanja učencev itd. Gre torej za različne dimenzije, ki jih vključujejo
te ideologije. Oziroma, kot pravi Schiro, te ideologije lahko vplivajo na
to, kako/kaj posamezniki mislijo o kurikulu, podobno, kot lahko njihova
politična prepričanja vplivajo na njihove drže o političnih zadevah. Vsaka
od ideologij ima dolgo zgodovino, vsaka izmed njih pa je bila tekom zgo-
dovine poznana tudi pod različnimi imeni. Tekom zadnjih stotih let je
bila tako npr. LCI poimenovana progresivna edukacija, odprta edukacija,
edukacija, osredotočena na otroke, razvojno značilno urjenje in konstruk-
tivizem (Schiro, 2008: str. 2). Zagotovo pa lahko beležimo vpliv teh ide-
ologij na različne posameznike in skupine, ki imajo vpliv tako na načrto-
vanje kurikula (na različnih nivojih) kot na njegovo izvedbo.
SAI se osredotoča na prepričanje, da se je tekom zgodovine akumu-
liralo pomembno znanje, ki je sedaj organizirano znotraj akademskih
disciplin, ki jih najdemo na univerzah. Cilj edukacije je, da pomaga ot-
rokom naučiti se to akumulirano znanje. Pridobivanje in razumevanje
akademske discipline vključujeta učenje njegove vsebine, konceptualnih
okvirjev in poti mišljenja. Akademske discipline so prepoznane kot hie-
ararhična skupnost ljudi v iskanju resnice enega dela univerzuma znan-
ja. Hierarhične skupnosti sestojijo iz preiskovalcev resnice: akademiki so
na vrhu te hierarhije, sledijo učitelji resnice (ki diseminirajo resnico, ki so
jo odkrili učenjaki), sledijo učenci resnice (učenci, katerih dolžnost je, da
se naučijo resnice, da bodo lahko postali spretni člani discipline) (Schiro,
2008: str. 4). Na nek način je v to ideologijo implicirana tudi vulgarizaci-
ja znanja (skozi vulgarizacijo znanosti).
SEI zagovarja prepričanje, da je cilj šolanja učinkovito reševanje po-
treb družbe z urjenjem mladih, da bodo delovali kot prihodnji odrasli po-
samezniki, ki kot člani družbe k njej tudi prispevajo. Njihov cilj je izuči-
ti mlade veščin in procedur, ki jih bodo potrebovali na delovnem mestu
in doma. Poučevanje vodijo jasno definirani cilji védenja in prepričanje,
da se spremembe v človeškem védenju (v učenju) vršijo znotraj precej ne-
posrednih kontekstov vzrok – učinek, akcija – reakcija, stimulus – odziv.
Najprej pa je treba določiti potrebe družbe (Schiro, 2008: str. 4–5). Cilj je
torej družbena produktivnost; temu je podrejena edukacija. Slednjo pa se
da uravnavati tako, da bo zagotovila učinke, reakcije in odzive, ki jih pri-
čakujemo v družbi.
LCI se ne osredotoča na potrebe družbe ali akademskih disciplin,
ampak na potrebe in pomembnost posameznika. Cilj edukacije je rast po-
sameznika, vsakega v harmoniji z lastnimi unikatnimi intelektualnimi,
družbenimi, emocionalnimi in fizičnimi lastnostmi (ki jih je treba stimu-
lirati). Ta ideologija verjame, da ljudje posedujejo svoje lastne sposobnosti
20
prepričanja in konceptualizacije tega, kaj je dobra edukacija, načinov po-
učevanja učencev itd. Gre torej za različne dimenzije, ki jih vključujejo
te ideologije. Oziroma, kot pravi Schiro, te ideologije lahko vplivajo na
to, kako/kaj posamezniki mislijo o kurikulu, podobno, kot lahko njihova
politična prepričanja vplivajo na njihove drže o političnih zadevah. Vsaka
od ideologij ima dolgo zgodovino, vsaka izmed njih pa je bila tekom zgo-
dovine poznana tudi pod različnimi imeni. Tekom zadnjih stotih let je
bila tako npr. LCI poimenovana progresivna edukacija, odprta edukacija,
edukacija, osredotočena na otroke, razvojno značilno urjenje in konstruk-
tivizem (Schiro, 2008: str. 2). Zagotovo pa lahko beležimo vpliv teh ide-
ologij na različne posameznike in skupine, ki imajo vpliv tako na načrto-
vanje kurikula (na različnih nivojih) kot na njegovo izvedbo.
SAI se osredotoča na prepričanje, da se je tekom zgodovine akumu-
liralo pomembno znanje, ki je sedaj organizirano znotraj akademskih
disciplin, ki jih najdemo na univerzah. Cilj edukacije je, da pomaga ot-
rokom naučiti se to akumulirano znanje. Pridobivanje in razumevanje
akademske discipline vključujeta učenje njegove vsebine, konceptualnih
okvirjev in poti mišljenja. Akademske discipline so prepoznane kot hie-
ararhična skupnost ljudi v iskanju resnice enega dela univerzuma znan-
ja. Hierarhične skupnosti sestojijo iz preiskovalcev resnice: akademiki so
na vrhu te hierarhije, sledijo učitelji resnice (ki diseminirajo resnico, ki so
jo odkrili učenjaki), sledijo učenci resnice (učenci, katerih dolžnost je, da
se naučijo resnice, da bodo lahko postali spretni člani discipline) (Schiro,
2008: str. 4). Na nek način je v to ideologijo implicirana tudi vulgarizaci-
ja znanja (skozi vulgarizacijo znanosti).
SEI zagovarja prepričanje, da je cilj šolanja učinkovito reševanje po-
treb družbe z urjenjem mladih, da bodo delovali kot prihodnji odrasli po-
samezniki, ki kot člani družbe k njej tudi prispevajo. Njihov cilj je izuči-
ti mlade veščin in procedur, ki jih bodo potrebovali na delovnem mestu
in doma. Poučevanje vodijo jasno definirani cilji védenja in prepričanje,
da se spremembe v človeškem védenju (v učenju) vršijo znotraj precej ne-
posrednih kontekstov vzrok – učinek, akcija – reakcija, stimulus – odziv.
Najprej pa je treba določiti potrebe družbe (Schiro, 2008: str. 4–5). Cilj je
torej družbena produktivnost; temu je podrejena edukacija. Slednjo pa se
da uravnavati tako, da bo zagotovila učinke, reakcije in odzive, ki jih pri-
čakujemo v družbi.
LCI se ne osredotoča na potrebe družbe ali akademskih disciplin,
ampak na potrebe in pomembnost posameznika. Cilj edukacije je rast po-
sameznika, vsakega v harmoniji z lastnimi unikatnimi intelektualnimi,
družbenimi, emocionalnimi in fizičnimi lastnostmi (ki jih je treba stimu-
lirati). Ta ideologija verjame, da ljudje posedujejo svoje lastne sposobnosti
20
