Page 62 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 62
šolsko polje, letnik xxvii, številka 5–6
tim, ki imajo spričevala, diplome in druge certifikate, ki so izraz/dokaz
institucionalizirane oblike kulturnega kapitala, Collins (1979) poimenu
je kot kredencializem (credentalism). Institucionalizirani kulturni kapital
je še posebej pomemben, ker in dokler ga je mogoče uspešno pretvoriti v
ekonomskega. Še več, počasi začne kredencializem dobivati monopol nad
dostopom do služb. V dobi kredencializma in njegovega zagona diplome
zahtevamo tudi za službe, za katere se pred tem ni zahtevalo diplom in po
nekod sploh niso bile potrebne, ker delo preprosto intelektualno ni tako
zahtevno, da bi zahtevalo posebne stopnje akademske izobrazbe. Zdi se,
da gre pri tem za posledico vzpostavitve avtonomne logike polja edukaci
je in izobraževalnih ustanov, ki pridobijo na moči, ko so dokončno izobli
kovane, ki se ji, tudi ko ni nujno potrebna in obče koristna, ne želijo odpo
vedati.4 Diplome postanejo pogoj za službe – imetniki diplom pa seveda
želijo ohraniti vrednost svojih diplom, ki ponujajo boljše priložnosti. Prav
tako si tega želijo tisti, ki diplome posredujejo, dajejo potrdila o strokov
nosti posameznikov, posameznic. Na delu je preplet interesov strokovnih
in profesionalnih združenj, vlad in izobraževalnih ustanov ter seveda po
sameznic, posameznikov. K temu pripomorejo tudi delodajalci. Za to, da
najamejo primerno izobraženega kandidata, kandidatko, potrebujejo za
gotovilo, kolikor je mogoče trden dokaz, ki ga lahko obravnavajo kot do
kaz za dobro izbiro. Dokazila o izobrazbi (diplome itn.) so tako zagotovi
lo, ker v bistvu sporočajo delodajalcu, da imetnik diplome npr. pedagoške
fakultete sprejema ustaljena pravila in vrednote, se zna prilagoditi in je
poučen o osnovah področja, na katerem je diplomiral. Tak posameznik se
zna, zmore, je pripravljen disciplinirano posvetiti določenemu problemu
ali projektu. V takšnega je bila oseba »spogojevana«, ker je enake pogo
je morala izpolniti že kot študent/študentka, če je želel/-a opraviti izpite.
Hkrati je taka oseba zanesljiva – vsak dan pride na delo, prilagaja se ute
čenemu delovniku, zna opraviti rutinsko in tudi zahtevnejše samoupra
vljajoče in nadzorujoče delo ter pri tem spoštuje voljo in želje nadrejenih.
Tako se vzpostavlja univerzum, povezan s povsem določeno racionalnost
jo izobrazbe. Brown (1995, 2003) in Collins (1979) tako deloma upraviče
no govorita o družbi diplom/dokazil (credential society).
»S perspektive delodajalcev je stava na vse tiste, ki so preživeli se
minarsko delo in izpite izobraževanja na fakulteti kakor tudi njihovo za
dušljivo birokratsko organizacijo, dobra, saj so razvili potrebne spretno
sti za dokončanje študija, ki jih tisti, ki študija niso dokončali, očitno niso
razvili.« (McNamee in Miller, 2009: str. 112.) Po mnenju avtorjev delo
dajalci tudi ne iščejo predvsem posebnih tehničnih znanj ali posedovan
4 Prim. Bourdieu (1990).
60
tim, ki imajo spričevala, diplome in druge certifikate, ki so izraz/dokaz
institucionalizirane oblike kulturnega kapitala, Collins (1979) poimenu
je kot kredencializem (credentalism). Institucionalizirani kulturni kapital
je še posebej pomemben, ker in dokler ga je mogoče uspešno pretvoriti v
ekonomskega. Še več, počasi začne kredencializem dobivati monopol nad
dostopom do služb. V dobi kredencializma in njegovega zagona diplome
zahtevamo tudi za službe, za katere se pred tem ni zahtevalo diplom in po
nekod sploh niso bile potrebne, ker delo preprosto intelektualno ni tako
zahtevno, da bi zahtevalo posebne stopnje akademske izobrazbe. Zdi se,
da gre pri tem za posledico vzpostavitve avtonomne logike polja edukaci
je in izobraževalnih ustanov, ki pridobijo na moči, ko so dokončno izobli
kovane, ki se ji, tudi ko ni nujno potrebna in obče koristna, ne želijo odpo
vedati.4 Diplome postanejo pogoj za službe – imetniki diplom pa seveda
želijo ohraniti vrednost svojih diplom, ki ponujajo boljše priložnosti. Prav
tako si tega želijo tisti, ki diplome posredujejo, dajejo potrdila o strokov
nosti posameznikov, posameznic. Na delu je preplet interesov strokovnih
in profesionalnih združenj, vlad in izobraževalnih ustanov ter seveda po
sameznic, posameznikov. K temu pripomorejo tudi delodajalci. Za to, da
najamejo primerno izobraženega kandidata, kandidatko, potrebujejo za
gotovilo, kolikor je mogoče trden dokaz, ki ga lahko obravnavajo kot do
kaz za dobro izbiro. Dokazila o izobrazbi (diplome itn.) so tako zagotovi
lo, ker v bistvu sporočajo delodajalcu, da imetnik diplome npr. pedagoške
fakultete sprejema ustaljena pravila in vrednote, se zna prilagoditi in je
poučen o osnovah področja, na katerem je diplomiral. Tak posameznik se
zna, zmore, je pripravljen disciplinirano posvetiti določenemu problemu
ali projektu. V takšnega je bila oseba »spogojevana«, ker je enake pogo
je morala izpolniti že kot študent/študentka, če je želel/-a opraviti izpite.
Hkrati je taka oseba zanesljiva – vsak dan pride na delo, prilagaja se ute
čenemu delovniku, zna opraviti rutinsko in tudi zahtevnejše samoupra
vljajoče in nadzorujoče delo ter pri tem spoštuje voljo in želje nadrejenih.
Tako se vzpostavlja univerzum, povezan s povsem določeno racionalnost
jo izobrazbe. Brown (1995, 2003) in Collins (1979) tako deloma upraviče
no govorita o družbi diplom/dokazil (credential society).
»S perspektive delodajalcev je stava na vse tiste, ki so preživeli se
minarsko delo in izpite izobraževanja na fakulteti kakor tudi njihovo za
dušljivo birokratsko organizacijo, dobra, saj so razvili potrebne spretno
sti za dokončanje študija, ki jih tisti, ki študija niso dokončali, očitno niso
razvili.« (McNamee in Miller, 2009: str. 112.) Po mnenju avtorjev delo
dajalci tudi ne iščejo predvsem posebnih tehničnih znanj ali posedovan
4 Prim. Bourdieu (1990).
60
