Page 66 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 66
šolsko polje, letnik xxvii, številka 5–6
ki se izobražuje, pravzaprav branijo »lastni trud in pamet«. Šolski sistem
je zato z ocenjevanjem, s testi, sprejemnimi izpiti itn. precej učinkovit me
hanizem interiorizacije meritokracije.
Na tem mestu bomo odprli Foucaultovo tezo o sodobnih družbah,
ki so razvile posebne strategije in prakse, ki jim omogočajo upravljanje po
pulacij. Te so namreč »objekt statističnih analiz in vednosti s svojimi in
trinzičnimi zakonitostmi« (Oksala, 2007: str. 82). Moderna upravljavska
racionalnost ima namreč dva vidika: na eni strani je za moderne druž
be značilna centralizirana politična moč s svojo »visoko organizirano ad
ministracijo in birokracijo« (ibid.: str. 83), na drugi strani pa imamo po
gosto zanemarjen vidik Foucaultovih analiz, to je individualizirano moč
oziroma t. i. pastoralno oblast (ibid.). Če poenostavimo, gre za tehnologije
moči, orientirane na individuum, ki naj bi mu omogočile kontinuirano in
permanentno samoupravljanje. S ciljem vzdrževati, omogočati in izboljša
ti življenje vseh in vsakogar. Prav ta vidik je tisti, ki omogoča misliti drža
vo z njenimi ustanovami kot ne samo represivno in tisto, ki izvaja negativ
no oblast nad družbenim telesom, ampak tudi kot tisto, ki ob represiji in
nadzoru izvaja tudi paleto za naša življenja produktivnih praks. Pri edu
kacijski meritokraciji omogoča samorealizacijo posameznika, posamezni
ce, zato edukacijske meritokracije ni mogoče razumeti samo kot mehaniz
ma nadziranja posameznikov in posameznic, ampak jo je treba misliti tudi
kot mehanizem varnosti, ki s svojo produktivno stranjo, kljub vsem ovi
ram, omogoča bistveno več samoobvladovanja in samorealizacije, kot bi
je bilo brez nje. Tudi zato je meritokracija kljub svojim mejam, o katerih
bomo razpravljali v nadaljevanju, tako močno zasidrana v naših življenjih
in se ji nismo pripravljeni zlahka odpovedati.
Ambivalentnost meritokracije in ambivalenten odnos
do meritokracije
Naj se za konec vrnemo k Youngovim (1958) svarilom pred negativnimi
platmi meritokracije. Avtorju koncepta je mogoče pritrditi in skleniti, da
v njegovem delu predstavljena meritokracija, v kateri dominirajo talenti
rani, netalentirani pa nimajo nikakršnih možnosti za uspeh, ni nekaj, kar
bi si ljudje želeli in podpirali. Ali kot ugotavljata MacNamee in Miller, če
bi bila meritokratska družba ustrojena tako, kot jo prikazuje Young, po
tem z gotovostjo »ni nujno, da bi bila zares meritokratsko ustrojena druž
ba bolj pravična, še manj pa bolj zaželena« (2009: str. 265), kot so sodob
ne družbe.
Svarilom in opozorilom navkljub pa ostaja dejstvo, da sta promoci
ja in vseprisotnost koncepta zaslužnosti in nagrajevanja na podlagi le-te
danes še kako živa in delujoča regulativna ideja sodobnosti. Zdi se, da ni
64
ki se izobražuje, pravzaprav branijo »lastni trud in pamet«. Šolski sistem
je zato z ocenjevanjem, s testi, sprejemnimi izpiti itn. precej učinkovit me
hanizem interiorizacije meritokracije.
Na tem mestu bomo odprli Foucaultovo tezo o sodobnih družbah,
ki so razvile posebne strategije in prakse, ki jim omogočajo upravljanje po
pulacij. Te so namreč »objekt statističnih analiz in vednosti s svojimi in
trinzičnimi zakonitostmi« (Oksala, 2007: str. 82). Moderna upravljavska
racionalnost ima namreč dva vidika: na eni strani je za moderne druž
be značilna centralizirana politična moč s svojo »visoko organizirano ad
ministracijo in birokracijo« (ibid.: str. 83), na drugi strani pa imamo po
gosto zanemarjen vidik Foucaultovih analiz, to je individualizirano moč
oziroma t. i. pastoralno oblast (ibid.). Če poenostavimo, gre za tehnologije
moči, orientirane na individuum, ki naj bi mu omogočile kontinuirano in
permanentno samoupravljanje. S ciljem vzdrževati, omogočati in izboljša
ti življenje vseh in vsakogar. Prav ta vidik je tisti, ki omogoča misliti drža
vo z njenimi ustanovami kot ne samo represivno in tisto, ki izvaja negativ
no oblast nad družbenim telesom, ampak tudi kot tisto, ki ob represiji in
nadzoru izvaja tudi paleto za naša življenja produktivnih praks. Pri edu
kacijski meritokraciji omogoča samorealizacijo posameznika, posamezni
ce, zato edukacijske meritokracije ni mogoče razumeti samo kot mehaniz
ma nadziranja posameznikov in posameznic, ampak jo je treba misliti tudi
kot mehanizem varnosti, ki s svojo produktivno stranjo, kljub vsem ovi
ram, omogoča bistveno več samoobvladovanja in samorealizacije, kot bi
je bilo brez nje. Tudi zato je meritokracija kljub svojim mejam, o katerih
bomo razpravljali v nadaljevanju, tako močno zasidrana v naših življenjih
in se ji nismo pripravljeni zlahka odpovedati.
Ambivalentnost meritokracije in ambivalenten odnos
do meritokracije
Naj se za konec vrnemo k Youngovim (1958) svarilom pred negativnimi
platmi meritokracije. Avtorju koncepta je mogoče pritrditi in skleniti, da
v njegovem delu predstavljena meritokracija, v kateri dominirajo talenti
rani, netalentirani pa nimajo nikakršnih možnosti za uspeh, ni nekaj, kar
bi si ljudje želeli in podpirali. Ali kot ugotavljata MacNamee in Miller, če
bi bila meritokratska družba ustrojena tako, kot jo prikazuje Young, po
tem z gotovostjo »ni nujno, da bi bila zares meritokratsko ustrojena druž
ba bolj pravična, še manj pa bolj zaželena« (2009: str. 265), kot so sodob
ne družbe.
Svarilom in opozorilom navkljub pa ostaja dejstvo, da sta promoci
ja in vseprisotnost koncepta zaslužnosti in nagrajevanja na podlagi le-te
danes še kako živa in delujoča regulativna ideja sodobnosti. Zdi se, da ni
64
