Page 61 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 61
v. tašner, ž. kos, s. gaber ■ vzpostavljanje edukacijske meritokracije ...
ni mehanizem spodbujanja in ohranjanja meritokracije (prim. Duru-Bel
lat, 2009b; McNamee in Miller, 2009; Tenret, 2011).
Izobrazba kot meritometer
Uveljavljanje izobrazbe, izobraževalnih ustanov, tudi v procesih izbire in
razločevanja med uspešnimi in neuspešnimi posameznicami ter posamez
niki, je pripeljalo do uveljavitve izobrazbe ne samo kot vrednote, ampak
tudi kot norme. Za vstop na določeno poklicno področje je postala vstop
na mera/norma primerna izobrazba. Če je bilo mogoče v devetnajstem
stoletju zakone brati v odvetniški pisarni in nato opraviti izpit, da ste do
bili licenco za odvetnika (Bell, 1973: str. 411), in je bila konec 19. in na za
četku 20. stoletja srednja izobrazba še zmeraj dojeta kot kulturni kapital,
je v 20. stoletju potrebno za to, da opravljate odvetniški poklic, uspešno
opraviti fakulteto, podobno pa velja tudi za veliko drugih poklicev, npr. za
zdravniškega, učiteljskega itn.
Na zmagovalno pot edukacije in meritokracije med drugim opozo
ri Bell v knjigi Prihod postindustrijske družbe (1973), ki razvija tezo o vse
večjem pomenu meritokracije in trdi, da postajajo družbe vse bolj meri
tokratske. V svoji analizi pojasnjuje in se pridružuje ugotovitvam neka
terih drugih avtorjev (predvsem Webru), da se je človeštvo premikalo k
vedno večji racionalizaciji družbe, industrializacija pa je samo ena izmed
oblik te racionalizacije. Ker piše v obdobju, ko se vse bolj uveljavlja teza
o prehodu v postindustrijsko družbo, zanjo predvidi »centralnost teo
retičnega znanja, prevlado teorije nad empirizmom in kodifikacijo zna
nja v abstraktne simbolne sisteme, ki jih je mogoče prevajati v različne in
raznolike okoliščine. Vsaka družba zdaj živi zavoljo (s pomočjo) inovacij
in napredka, teoretično znanje pa je postalo matrica napredka.« (Ibid.:
str. 343.) Bell je bil trdno prepričan, da bo v prihodnosti moč predstavlja
lo znanje. Še več, namesto podjetnikov in gospodarstvenikov bodo domi
nantne figure postali »znanstveniki, matematiki, ekonomisti in inženir
ji novih tehnologij« (ibid.: str. 344). Zato, predvideva, bodo pridobivale
na pomenu tudi edukacija in ustanove, povezane z njo: »ne samo talent,
ampak končno tudi celotna zloženost prestiža in statusa bo izhajala iz in
telektualnih in znanstvenih skupnosti« (ibid.). Bell nam tako predstavlja
utopijo sveta, v katerem bodo vladali tehnokrati, znanstveniki. »V post
industrijski družbi bodo tehnične spretnosti postale temelj, edukacija pa
model dostopa do moči,« je bil prepričan Bell (ibid.: str. 358).
In v času, ki je sledil, je spreminjanje družbe ter kriterijev zasedanja
služb in položajev v družbi zares postalo močneje kot kadar koli poveza
no z edukacijskim sistemom. Stanje, v katerem je dostop do (predvsem viš
je vrednotenih) služb, boljših ekonomskih priložnosti itn. omogočen tis
59
ni mehanizem spodbujanja in ohranjanja meritokracije (prim. Duru-Bel
lat, 2009b; McNamee in Miller, 2009; Tenret, 2011).
Izobrazba kot meritometer
Uveljavljanje izobrazbe, izobraževalnih ustanov, tudi v procesih izbire in
razločevanja med uspešnimi in neuspešnimi posameznicami ter posamez
niki, je pripeljalo do uveljavitve izobrazbe ne samo kot vrednote, ampak
tudi kot norme. Za vstop na določeno poklicno področje je postala vstop
na mera/norma primerna izobrazba. Če je bilo mogoče v devetnajstem
stoletju zakone brati v odvetniški pisarni in nato opraviti izpit, da ste do
bili licenco za odvetnika (Bell, 1973: str. 411), in je bila konec 19. in na za
četku 20. stoletja srednja izobrazba še zmeraj dojeta kot kulturni kapital,
je v 20. stoletju potrebno za to, da opravljate odvetniški poklic, uspešno
opraviti fakulteto, podobno pa velja tudi za veliko drugih poklicev, npr. za
zdravniškega, učiteljskega itn.
Na zmagovalno pot edukacije in meritokracije med drugim opozo
ri Bell v knjigi Prihod postindustrijske družbe (1973), ki razvija tezo o vse
večjem pomenu meritokracije in trdi, da postajajo družbe vse bolj meri
tokratske. V svoji analizi pojasnjuje in se pridružuje ugotovitvam neka
terih drugih avtorjev (predvsem Webru), da se je človeštvo premikalo k
vedno večji racionalizaciji družbe, industrializacija pa je samo ena izmed
oblik te racionalizacije. Ker piše v obdobju, ko se vse bolj uveljavlja teza
o prehodu v postindustrijsko družbo, zanjo predvidi »centralnost teo
retičnega znanja, prevlado teorije nad empirizmom in kodifikacijo zna
nja v abstraktne simbolne sisteme, ki jih je mogoče prevajati v različne in
raznolike okoliščine. Vsaka družba zdaj živi zavoljo (s pomočjo) inovacij
in napredka, teoretično znanje pa je postalo matrica napredka.« (Ibid.:
str. 343.) Bell je bil trdno prepričan, da bo v prihodnosti moč predstavlja
lo znanje. Še več, namesto podjetnikov in gospodarstvenikov bodo domi
nantne figure postali »znanstveniki, matematiki, ekonomisti in inženir
ji novih tehnologij« (ibid.: str. 344). Zato, predvideva, bodo pridobivale
na pomenu tudi edukacija in ustanove, povezane z njo: »ne samo talent,
ampak končno tudi celotna zloženost prestiža in statusa bo izhajala iz in
telektualnih in znanstvenih skupnosti« (ibid.). Bell nam tako predstavlja
utopijo sveta, v katerem bodo vladali tehnokrati, znanstveniki. »V post
industrijski družbi bodo tehnične spretnosti postale temelj, edukacija pa
model dostopa do moči,« je bil prepričan Bell (ibid.: str. 358).
In v času, ki je sledil, je spreminjanje družbe ter kriterijev zasedanja
služb in položajev v družbi zares postalo močneje kot kadar koli poveza
no z edukacijskim sistemom. Stanje, v katerem je dostop do (predvsem viš
je vrednotenih) služb, boljših ekonomskih priložnosti itn. omogočen tis
59
