Page 59 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 59
v. tašner, ž. kos, s. gaber ■ vzpostavljanje edukacijske meritokracije ...
mesto. Spodbudo krepitvi vezi šolskega prostora in trga pa je mogoče najti
prav v ekonomskem nacionalizmu, v »katerem vlada birokratska paradig
ma dela« (Brown et al., 1997: str. 2), ki skozi zagotavljanje večje učinko
vitosti celotne družbe postane osrednja družbena norma. Birokratski na
čin organizacije se je posledično prenesel tudi v izobraževalni podsistem.
S to podvojitvijo je bila omogočena standardizacija vzorca socializacije in
družbenega upravljanja ter deloma tudi družbenega nadzora. Pri tem velja
opozoriti na podobnost birokratske organizacije in meritokratske logike.
V obeh je mogoče zaznati vzorec pozicioniranja posameznikov, posamez
nic glede na njihove sposobnosti (kvalifikacije). V birokratski organizaciji
je moč skoncentrirana v rokah redkih, ki so blizu vrha hierarhije. Ti sko
zi nadzor znanja in virov nadzorujejo celotno organizacijo (ibid.: str. 2).
Podobno kot meritokracija tudi birokracija kot eno izvornih mest lastne
ga udejanjanja za najsposobnejše predvideva vzpon na najvišja mesta. Pre
ostali zasedejo mesta, ki ostanejo prosta in za katera niso potrebna najzah
tevnejša znanja ter sposobnosti. Za birokracijo in izobraževanje pa velja
tudi, da je njuna logika nasprotna logiki starega režima, ki je favoriziral
nepotizem. Po novem šteje posameznikova zaslužnost (merit). Birokracija
in meritokracija obravnavata posameznike skladno z »objektivnimi« kri
teriji individualnih dosežkov (ibid.: str. 4). Nesposobneži, čeprav iz ugla
jenih družin, če ne posedujejo ustreznih znanj, niso več koristni za drža
vo, ki je v tekmi z drugimi državami. Vzpostavljati se začne obdobje t. i.
človeškega kapitala. Povedano drugače, posameznika in posameznico se
z ačne presojati glede na ekonomsko vrednost njegovih, njenih znanj, kom
petenc, karakteristik itd. Izobraževanje s tem postaja vse bolj dojeto kot
dobra naložba za posameznico, posameznika in za družbo, kot vir (večje)
produktivnosti in konkurenčnosti (prim. Becker, 1993).
V izobraževanju je omenjeni zamik pomenil, da je treba posamez
nike, posameznice obravnavati skladno z njihovimi sposobnostmi. To je
omogočilo vzpon ideje enakih možnosti in je imelo v kontekstu nacional
nih držav tri vloge:
− delovalo je kot učinkovito načelo selekcije in alociranja posamezni
kov na trg dela po kriteriju sposobnosti;
− delovalo je kot moralno načelo, ki izbira študente po načelu pravič
nosti in s tem zapušča osovraženi teren dednih privilegijev, in;
− deluje kot orodje asimilacije (povz. po Brown et al., 1997: str. 4).
V povojnem obdobju je tako edukacija zasedla eno ključnih mest v
politični ekonomiji nacij. Zaradi dostopnosti vsem je pomembno prispe
vala k občutku ekonomskega in socialnega napredka ter pravičnosti, ki je
zaznamoval povojno obdobje. Ekonomski uspeh držav, so verjeli, je mogo
57
mesto. Spodbudo krepitvi vezi šolskega prostora in trga pa je mogoče najti
prav v ekonomskem nacionalizmu, v »katerem vlada birokratska paradig
ma dela« (Brown et al., 1997: str. 2), ki skozi zagotavljanje večje učinko
vitosti celotne družbe postane osrednja družbena norma. Birokratski na
čin organizacije se je posledično prenesel tudi v izobraževalni podsistem.
S to podvojitvijo je bila omogočena standardizacija vzorca socializacije in
družbenega upravljanja ter deloma tudi družbenega nadzora. Pri tem velja
opozoriti na podobnost birokratske organizacije in meritokratske logike.
V obeh je mogoče zaznati vzorec pozicioniranja posameznikov, posamez
nic glede na njihove sposobnosti (kvalifikacije). V birokratski organizaciji
je moč skoncentrirana v rokah redkih, ki so blizu vrha hierarhije. Ti sko
zi nadzor znanja in virov nadzorujejo celotno organizacijo (ibid.: str. 2).
Podobno kot meritokracija tudi birokracija kot eno izvornih mest lastne
ga udejanjanja za najsposobnejše predvideva vzpon na najvišja mesta. Pre
ostali zasedejo mesta, ki ostanejo prosta in za katera niso potrebna najzah
tevnejša znanja ter sposobnosti. Za birokracijo in izobraževanje pa velja
tudi, da je njuna logika nasprotna logiki starega režima, ki je favoriziral
nepotizem. Po novem šteje posameznikova zaslužnost (merit). Birokracija
in meritokracija obravnavata posameznike skladno z »objektivnimi« kri
teriji individualnih dosežkov (ibid.: str. 4). Nesposobneži, čeprav iz ugla
jenih družin, če ne posedujejo ustreznih znanj, niso več koristni za drža
vo, ki je v tekmi z drugimi državami. Vzpostavljati se začne obdobje t. i.
človeškega kapitala. Povedano drugače, posameznika in posameznico se
z ačne presojati glede na ekonomsko vrednost njegovih, njenih znanj, kom
petenc, karakteristik itd. Izobraževanje s tem postaja vse bolj dojeto kot
dobra naložba za posameznico, posameznika in za družbo, kot vir (večje)
produktivnosti in konkurenčnosti (prim. Becker, 1993).
V izobraževanju je omenjeni zamik pomenil, da je treba posamez
nike, posameznice obravnavati skladno z njihovimi sposobnostmi. To je
omogočilo vzpon ideje enakih možnosti in je imelo v kontekstu nacional
nih držav tri vloge:
− delovalo je kot učinkovito načelo selekcije in alociranja posamezni
kov na trg dela po kriteriju sposobnosti;
− delovalo je kot moralno načelo, ki izbira študente po načelu pravič
nosti in s tem zapušča osovraženi teren dednih privilegijev, in;
− deluje kot orodje asimilacije (povz. po Brown et al., 1997: str. 4).
V povojnem obdobju je tako edukacija zasedla eno ključnih mest v
politični ekonomiji nacij. Zaradi dostopnosti vsem je pomembno prispe
vala k občutku ekonomskega in socialnega napredka ter pravičnosti, ki je
zaznamoval povojno obdobje. Ekonomski uspeh držav, so verjeli, je mogo
57
