Page 60 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel

šolsko polje, letnik xxvii, številka 5–6
če pripisati doktrini ekonomskega nacionalizma, v katerem je bil social­ni
napredek za delavce in njihove družine spodbujan z nacionalno ekonom­
sko rastjo (prim.: ibid.). Na ozadju orisane racionalnosti se je vse bolj uvel­
javljalo prepričanje, da lahko primerna izobrazba omogoči večjo zaposlji­
vost, s tem pa tudi boljšo prihodnost revnejših, in tako izboljša njihove
življenjske priložnosti.

Edukacija naj bi omogočila socialno mobilnost po družbeni lestvici.
Prepričanje v moč izobraževanja so utrjevali država, učitelji in starši. Elite
na oblasti so jo promovirale, ker so se vse bolj zavedale neizkoriščenih na­
cionalnih potencialov. Zaradi njene privlačnosti pa so jo privzeli tudi star­
ši, ker so želeli izboljšati položaj svojih otrok. To je veljalo za kapitalistične
in tudi socialistične države.

Na delu sta torej (vsaj) dve sili ali dimenziji meritokratske logike –
individualna in socialna. Obe prečita vse edukacijske sisteme zahodne
Evrope (Husen, 1974: str. 3). Katera je kdaj prevladovala, pa je bilo odvisno
od politične in družbene filozofije, tipa racionalnosti, ki je v določenem
obdobju prevladal v konkretni družbi. Če je bila država bolj klasično libe­
ralna, je bolj poudarjala pomen individuuma in njegove samorealizacije, v
državah z močno komponento kolektivnega in s tem povezanega sistema
načrtovanja pa so bolj poudarjali uporabo talenta za krepitev nacionalne
ekonomije (več v Husen, 1974).

Drugi val množičnega izobraževanja je prinesel dokončno zamenja­
vo šolskega tipa racionalnosti, temelječega na pripisovanju pomena rojstvu
(izvoru) in s tem poveznim določanjem položaja posameznika v družbi,
z novo racionalnostjo, temelječo na »starosti, nadarjenosti in na sposob­
nosti« (Brown, 1997: str. 394). Oblikoval in uveljavil se je nov tip racio­
nalnosti, ki je stavil na posameznikove, posamezničine danosti, trud in
njegove, njene dosežke. Vse to naj bi po novem določalo posameznikovo,
posamezničino nadaljnjo šolsko in poklicno kariero. Vsem, ki jim je priro­
jena bistrost in so marljivi, naj bi bile omogočene enake možnosti dosto­
pa do javnih služb, ki ustrezajo njihovim sposobnostim. Edukacija prav
zaradi uveljavljanja meritokratske logike s tem tipom racionalnosti doda­
tno pridobi na pomembnosti, ker identificira in izbere talentirane ter mo­
tivirane posameznike, hkrati pa omogoča izobraževanje, vezano na indivi­
dualne zasluge. Količina utelešenega in institucionaliziranega kulturnega
kapitala v povezavi z vrsto izobrazbe je v bistvu mera posameznikove, po­
samezničine zaslužnosti – merit. Sposobnosti in trudu, ki ga vloži posa­
meznik in zdaj tudi posameznica, sledita stopnja in vrsta izobrazbe, to pa
nadalje omogoča dostop do temu ustreznih služb, končno tudi do zasluž­
ka in načina življenja. Edukacija je zato najpogosteje razumljena kot glav­

58