Page 67 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 67
v. tašner, ž. kos, s. gaber ■ vzpostavljanje edukacijske meritokracije ...
dvoma, da je tako tudi zato, ker se strukturiranje meritokratskosti ni od
vilo po Youngovem scenariju. In čeprav tudi nekateri sodobni raziskoval
ci in raziskovalke (Duru-Bellat, 2009; Tenret, 2011; MacNamee in Miller,
2009; Brennan, 2013) meritokracije izpostavljajo prvenstveno njene nega
tivne vidike in jo označujejo kot ideologijo ali jo celo razglasijo za mit in
iluzijo, je za to, da bi jo lahko ocenili in razumeli njeno privlačnost ter
vztrajanje, treba nekaj več refleksije o njenih produktivnih plateh in o nje
nih mejah.
Naj tokrat začnemo z njenimi mejami. Meritokracijo je mogoče
upravičeno kritizirati. Vendar pa večina kritik ne pojasni v zadostni meri
njenega vztrajanja, njene privlačnosti za pripadnike in pripadnice sodob
nih družb, njihovega pristajanja na kriterij, ki omogoča in ohranja vrsto
zunaj dvoma nepravičnih neenakosti. Dodaten vpogled v razloge vztrajan
ja koncepta nam omogoči, kot smo ugotavljali na predhodnih straneh, po
glabljanje v njeno racionalnost.
V vzpostavljanju vseprisotne racionalnosti meritokracije, in to je
tudi že pomemben del zgodbe o njeni privlačnosti, je na delu stava na in
dividualno. In to stavo lahko, z naslonitvijo na Durkheima, pojasnimo
kot družbeni produkt, ki se je razvil v pogojih, v katerih je bil vznik po
sameznika, kasneje tudi posameznice, edinkrat zares mogoč in je postal
družbeno dejstvo in celo družbena nujnost. Ob tem mora po novem bist
veno več odgovornosti za svoj uspeh ali neuspeh v življenju privzeti posa
meznik, posameznica. Vzvodi upravljanja z lastno usodo so v tem tipu ra
cionalnosti pripisani individuu. Posameznik, posameznica nikoli prej ni
imel/-a takšnih možnosti, kot jih je dobil/-a z vzpostavitvijo koncepta za
služnosti. V verjetju, in ne le v njem, v pomen osebne odločitve, sposobno
sti vztrajati na poti in se tako dokazati s tem, da dosežemo zastavljeni cilj
prav po svoji zaslugi, kaže iskati tudi pomemben del naznačene interpela
cijske moči meritokracije. K temu je mogoče dodati, da je, ko so bili izpol
njeni pogoji za polno vzpostavitev novega tipa racionalnosti, ta prevladala
in za zdaj dokončno zmagala nad ostalimi. Izhajajoč iz Webrove predpo
stavke, bi lahko rekli, da je pri vzpostavljanju meritokracije bolj kot ideo
loški moment na delu logika racionalizacije delovanja, razmišljanja, rav
nanja, pričakovanj posameznic in posameznikov, ki so vezani na omenjeni
kriterij. Predpostavka, da po novem za uspeh v življenju štejeta trud in pa
met, je postala privlačna za množice, ne samo za tiste, ki so bili na oblasti.
Bolj ali manj vsem je koncept prinesel neverjetno obljubo.
Ko je meritokracija v pomembnem delu nastala kot odgovor na zah
tevo po odpravi vrste neenakosti, ki so se pojavljale znotraj družbenih sis
temov, je spremembe in repozicioniranja omogočala tako posameznikom
kot skupinam. Zdi se, da glede na njeno stavo ne čudi, da se je posebej
65
dvoma, da je tako tudi zato, ker se strukturiranje meritokratskosti ni od
vilo po Youngovem scenariju. In čeprav tudi nekateri sodobni raziskoval
ci in raziskovalke (Duru-Bellat, 2009; Tenret, 2011; MacNamee in Miller,
2009; Brennan, 2013) meritokracije izpostavljajo prvenstveno njene nega
tivne vidike in jo označujejo kot ideologijo ali jo celo razglasijo za mit in
iluzijo, je za to, da bi jo lahko ocenili in razumeli njeno privlačnost ter
vztrajanje, treba nekaj več refleksije o njenih produktivnih plateh in o nje
nih mejah.
Naj tokrat začnemo z njenimi mejami. Meritokracijo je mogoče
upravičeno kritizirati. Vendar pa večina kritik ne pojasni v zadostni meri
njenega vztrajanja, njene privlačnosti za pripadnike in pripadnice sodob
nih družb, njihovega pristajanja na kriterij, ki omogoča in ohranja vrsto
zunaj dvoma nepravičnih neenakosti. Dodaten vpogled v razloge vztrajan
ja koncepta nam omogoči, kot smo ugotavljali na predhodnih straneh, po
glabljanje v njeno racionalnost.
V vzpostavljanju vseprisotne racionalnosti meritokracije, in to je
tudi že pomemben del zgodbe o njeni privlačnosti, je na delu stava na in
dividualno. In to stavo lahko, z naslonitvijo na Durkheima, pojasnimo
kot družbeni produkt, ki se je razvil v pogojih, v katerih je bil vznik po
sameznika, kasneje tudi posameznice, edinkrat zares mogoč in je postal
družbeno dejstvo in celo družbena nujnost. Ob tem mora po novem bist
veno več odgovornosti za svoj uspeh ali neuspeh v življenju privzeti posa
meznik, posameznica. Vzvodi upravljanja z lastno usodo so v tem tipu ra
cionalnosti pripisani individuu. Posameznik, posameznica nikoli prej ni
imel/-a takšnih možnosti, kot jih je dobil/-a z vzpostavitvijo koncepta za
služnosti. V verjetju, in ne le v njem, v pomen osebne odločitve, sposobno
sti vztrajati na poti in se tako dokazati s tem, da dosežemo zastavljeni cilj
prav po svoji zaslugi, kaže iskati tudi pomemben del naznačene interpela
cijske moči meritokracije. K temu je mogoče dodati, da je, ko so bili izpol
njeni pogoji za polno vzpostavitev novega tipa racionalnosti, ta prevladala
in za zdaj dokončno zmagala nad ostalimi. Izhajajoč iz Webrove predpo
stavke, bi lahko rekli, da je pri vzpostavljanju meritokracije bolj kot ideo
loški moment na delu logika racionalizacije delovanja, razmišljanja, rav
nanja, pričakovanj posameznic in posameznikov, ki so vezani na omenjeni
kriterij. Predpostavka, da po novem za uspeh v življenju štejeta trud in pa
met, je postala privlačna za množice, ne samo za tiste, ki so bili na oblasti.
Bolj ali manj vsem je koncept prinesel neverjetno obljubo.
Ko je meritokracija v pomembnem delu nastala kot odgovor na zah
tevo po odpravi vrste neenakosti, ki so se pojavljale znotraj družbenih sis
temov, je spremembe in repozicioniranja omogočala tako posameznikom
kot skupinam. Zdi se, da glede na njeno stavo ne čudi, da se je posebej
65
