Page 58 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 58
šolsko polje, letnik xxvii, številka 5–6
mov za »svoj prav«; ponovno so bili na delu režimi resnic. Polji industri
je in gospodarstva izobrazbe nista sprejemali kot nekaj hvalevrednega in
potrebnega. Za uspeh na teh področjih so bile za veliko ljudi bistveno po
membnejše druge »vrline«, kot so pogum, »prava ideja«, vztrajnost, trdo
delo. Izobrazba na teh področjih dolgo ni bila najnujnejši pogoj za uspeh,
tako ne preseneča, da nekateri slovenski gospodarstveniki še danes misli
jo, da izobraževalni sistem mladih ljudi ne pripravi za »pravo življenje in
službo«, ampak jim polni glave z nepomembnimi stvarmi.3 To nas ne bi
smelo presenetiti, če imamo pred očmi vlogo izobraževalnega sistema, ki
naj bi jo ta imel v novi dobi kapitalizma. Slednjega ne zanima več kultivi
rani posameznik, temveč visoko kvalificirani delavec. Oziroma, kot zapi
še Laval: »Izobraževanje v neoliberalni dobi meri na usposabljanje delavca
ali, splošneje ‚aktive‘, katere obstoj je po vsem videzu skrčen na uporabljan
je operativnih znanj pri opravljanju specializiranega poklica ali dejavnosti,
ki velja za družbeno koristno.« (2005: str. 61.)
Drugi val množičnega izobraževanja
in vzpon edukacijske meritokracije
Obdobje po drugi svetovni vojni je tisto, v katero Brown umesti drugi val
množičnega izobraževanja. Gre za obdobje t. i. ekonomskega nacionaliz
ma (Brown et al., 1997; Kos, Tašner in Gaber, tu), ki pomembno pripo
more k spreminjanju šolskega sistema – tudi njegove percepcije. V ospred
je že kmalu po začetku 20. stoletja stopajo profesionalizem, kompetence
in strokovnost posameznika, posameznice. Za obdobje po obeh vojnah
pa je značilen razmah tehnične racionalizacije, ki temelji na hierarhični
delitvi vlog na delu in tudi doma. Posledično se takšna ureditev obliku
je v vseh družbenih podsistemih – tudi v šolskem (prim. Brown et al.,
1997). Razmah industrializacije in profesionalizacije produkcije ter skr
bi za delovanje družbe postopoma poveča potrebo tudi po ženski delov
ni sili. »Številčnejše poklicno udejstvovanje žensk od petdesetih let na
prej je ne nazadnje povezano tudi z naraščanjem deleža ženskih poklicev,
ki zahtevajo višjo usposobljenost, dopuščajo večjo stopnjo identifikaci
je in deloma – predvsem v državnih službah – ponujajo službo za daljši
čas.« (Sieder, 1998: str. 234.) Ženske so tudi nasploh skupina, ki pomemb
no pridobi z uveljavljanjem novega koncepta zaslužnosti. Potreba po de
lovni sili, dodana vrednost, ki jo lahko posameznik, posameznica prispe
va družbi, začne vse bolj veljati tudi za polovico prebivalstva, ki do tega
obdobja ni imela enakega dostopa ne do trga dela in tudi do izobraževan
ja ne. Spomnimo, da osrednjo vlogo dela krepi tudi šola, ki je – kot ugo
tavlja Laval (2005) – že zelo kmalu vrednotam dela ponudila pomembno
3 Prim.http://www.nrpslo.org/nrp/partnerji/gospodarska_ zbornica_slovenije.aspx.
56
mov za »svoj prav«; ponovno so bili na delu režimi resnic. Polji industri
je in gospodarstva izobrazbe nista sprejemali kot nekaj hvalevrednega in
potrebnega. Za uspeh na teh področjih so bile za veliko ljudi bistveno po
membnejše druge »vrline«, kot so pogum, »prava ideja«, vztrajnost, trdo
delo. Izobrazba na teh področjih dolgo ni bila najnujnejši pogoj za uspeh,
tako ne preseneča, da nekateri slovenski gospodarstveniki še danes misli
jo, da izobraževalni sistem mladih ljudi ne pripravi za »pravo življenje in
službo«, ampak jim polni glave z nepomembnimi stvarmi.3 To nas ne bi
smelo presenetiti, če imamo pred očmi vlogo izobraževalnega sistema, ki
naj bi jo ta imel v novi dobi kapitalizma. Slednjega ne zanima več kultivi
rani posameznik, temveč visoko kvalificirani delavec. Oziroma, kot zapi
še Laval: »Izobraževanje v neoliberalni dobi meri na usposabljanje delavca
ali, splošneje ‚aktive‘, katere obstoj je po vsem videzu skrčen na uporabljan
je operativnih znanj pri opravljanju specializiranega poklica ali dejavnosti,
ki velja za družbeno koristno.« (2005: str. 61.)
Drugi val množičnega izobraževanja
in vzpon edukacijske meritokracije
Obdobje po drugi svetovni vojni je tisto, v katero Brown umesti drugi val
množičnega izobraževanja. Gre za obdobje t. i. ekonomskega nacionaliz
ma (Brown et al., 1997; Kos, Tašner in Gaber, tu), ki pomembno pripo
more k spreminjanju šolskega sistema – tudi njegove percepcije. V ospred
je že kmalu po začetku 20. stoletja stopajo profesionalizem, kompetence
in strokovnost posameznika, posameznice. Za obdobje po obeh vojnah
pa je značilen razmah tehnične racionalizacije, ki temelji na hierarhični
delitvi vlog na delu in tudi doma. Posledično se takšna ureditev obliku
je v vseh družbenih podsistemih – tudi v šolskem (prim. Brown et al.,
1997). Razmah industrializacije in profesionalizacije produkcije ter skr
bi za delovanje družbe postopoma poveča potrebo tudi po ženski delov
ni sili. »Številčnejše poklicno udejstvovanje žensk od petdesetih let na
prej je ne nazadnje povezano tudi z naraščanjem deleža ženskih poklicev,
ki zahtevajo višjo usposobljenost, dopuščajo večjo stopnjo identifikaci
je in deloma – predvsem v državnih službah – ponujajo službo za daljši
čas.« (Sieder, 1998: str. 234.) Ženske so tudi nasploh skupina, ki pomemb
no pridobi z uveljavljanjem novega koncepta zaslužnosti. Potreba po de
lovni sili, dodana vrednost, ki jo lahko posameznik, posameznica prispe
va družbi, začne vse bolj veljati tudi za polovico prebivalstva, ki do tega
obdobja ni imela enakega dostopa ne do trga dela in tudi do izobraževan
ja ne. Spomnimo, da osrednjo vlogo dela krepi tudi šola, ki je – kot ugo
tavlja Laval (2005) – že zelo kmalu vrednotam dela ponudila pomembno
3 Prim.http://www.nrpslo.org/nrp/partnerji/gospodarska_ zbornica_slovenije.aspx.
56
