Page 57 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 57
v. tašner, ž. kos, s. gaber ■ vzpostavljanje edukacijske meritokracije ...
»Klasične sekundarne šole in univerze zgodnje industrijske dobe so
pripravljale študente izključno za svobodne poklice (javno upravo, delo v
cerkvi), poučevanje na srednjih šolah in univerzah. Skupaj so člani ‚uče
nih‘ profesij tvorili skupino mandarinov ali džentelmensko elito, intelek
tualno aristokracijo ali ‚izobražen sloj‘, ki je bil ločen od industrijskega
ali komercialnega srednjega razreda.« (Ringer, 1989: str. 58.) Zanimivo
pri tem je dejstvo, da srednješolska in fakultetna izobrazba v tem obdob
ju še ni imela neposredne povezave z industrijo. Še več, dijake in študen
te je usmerjala stran od neposredne produkcije in vezanosti na zaposlitev.
Ringer zato opisuje izobraževanje nad primarno ravnjo kot avtonomni
pods istem. Prav tako ugotavlja, da sekundarna edukacija nima posebnega
vpliva na socialno mobilnost v svetu podjetništva. Reprodukciji ekonom
skega in kulturnega kapitala sta v tem obdobju pretežno še tekli ločeno.
Pomembnejše spremembe je mogoče zaznati, ko nastopi visoka industrij
ska faza, ki traja od 1860 ali 1870–1920 in 1930 (ibid.). Takrat se poveča
vključenost šolskega polja v pripravo za poklice v sferi proizvodnje, posle
dično pa se pojavijo novi programi, šole in fakultete, na katerih je mogoče
tudi zaznati rast števila vpisanih. Gre za moderne, tehniške in aplikativ
ne študije, ki pa imajo zaradi svoje praktične naravnanosti nižji družbe
ni status. Čeprav je bilo zaznati prisotnost prepričanja, da bo ekonomija
– trgovina in industrija – pridobila zaradi spretnejših in sposobnejših de
lavcev, pa ni jasnih dokazov, ugotavlja Ringer, da bi prav ti novi študiji pri
spevali k večji ekonomski razvitosti. Sicer pa pozna industrijska faza, ki se
začne v letih okrog leta 1920, 1930, nadaljnje povečevanje vpisa v sekun
darno in terciarno izobraževanje. Industrijski razvoj in povečevanje deleža
vpisanih v sekundarno in terciarno izobraževanje potekata z roko v roki
tudi takrat, ko ni mogoče dokazati neposredne povezanosti ekonomskega
uspeha in višje specializirane izobrazbe. Še več, zdi se, da se šola tesno pre
plete z gospodarsko rastjo (prim. Ringer, 1989).
S krepitvijo šolskega polja in z njegovim prepletanjem s sfero gospo
darstva, proizvodnje so povezani pojavi novih poklicev, za katere sta po no
vem potrebni določena vrsta in stopnja izobrazbe. Poveča se tudi stopnja
sovpadanja med izobrazbeno hierarhijo in bogastvom oziroma ekonom
sko močjo. Novi poklici tako pomenijo nove poti mogočega uspeha posa
meznika v družbi.
Gre za obdobje močnejše povezanosti sekundarnega in terciarne
ga izobraževanja s poklicnim sistemom visokega industrijskega obdobja.
Vzdrževanje te povezave je na delu še danes. Zanimiva je predvsem zato,
ker kaže na zgodovino prepleta in soodvisnosti različnih družbenih pod
sistemov, ki so zaradi družbenih okoliščin morali priznati in privzeti ta
preplet. Povezovanje obeh sfer pa ni potekalo brez zapletov in spoprije
55
»Klasične sekundarne šole in univerze zgodnje industrijske dobe so
pripravljale študente izključno za svobodne poklice (javno upravo, delo v
cerkvi), poučevanje na srednjih šolah in univerzah. Skupaj so člani ‚uče
nih‘ profesij tvorili skupino mandarinov ali džentelmensko elito, intelek
tualno aristokracijo ali ‚izobražen sloj‘, ki je bil ločen od industrijskega
ali komercialnega srednjega razreda.« (Ringer, 1989: str. 58.) Zanimivo
pri tem je dejstvo, da srednješolska in fakultetna izobrazba v tem obdob
ju še ni imela neposredne povezave z industrijo. Še več, dijake in študen
te je usmerjala stran od neposredne produkcije in vezanosti na zaposlitev.
Ringer zato opisuje izobraževanje nad primarno ravnjo kot avtonomni
pods istem. Prav tako ugotavlja, da sekundarna edukacija nima posebnega
vpliva na socialno mobilnost v svetu podjetništva. Reprodukciji ekonom
skega in kulturnega kapitala sta v tem obdobju pretežno še tekli ločeno.
Pomembnejše spremembe je mogoče zaznati, ko nastopi visoka industrij
ska faza, ki traja od 1860 ali 1870–1920 in 1930 (ibid.). Takrat se poveča
vključenost šolskega polja v pripravo za poklice v sferi proizvodnje, posle
dično pa se pojavijo novi programi, šole in fakultete, na katerih je mogoče
tudi zaznati rast števila vpisanih. Gre za moderne, tehniške in aplikativ
ne študije, ki pa imajo zaradi svoje praktične naravnanosti nižji družbe
ni status. Čeprav je bilo zaznati prisotnost prepričanja, da bo ekonomija
– trgovina in industrija – pridobila zaradi spretnejših in sposobnejših de
lavcev, pa ni jasnih dokazov, ugotavlja Ringer, da bi prav ti novi študiji pri
spevali k večji ekonomski razvitosti. Sicer pa pozna industrijska faza, ki se
začne v letih okrog leta 1920, 1930, nadaljnje povečevanje vpisa v sekun
darno in terciarno izobraževanje. Industrijski razvoj in povečevanje deleža
vpisanih v sekundarno in terciarno izobraževanje potekata z roko v roki
tudi takrat, ko ni mogoče dokazati neposredne povezanosti ekonomskega
uspeha in višje specializirane izobrazbe. Še več, zdi se, da se šola tesno pre
plete z gospodarsko rastjo (prim. Ringer, 1989).
S krepitvijo šolskega polja in z njegovim prepletanjem s sfero gospo
darstva, proizvodnje so povezani pojavi novih poklicev, za katere sta po no
vem potrebni določena vrsta in stopnja izobrazbe. Poveča se tudi stopnja
sovpadanja med izobrazbeno hierarhijo in bogastvom oziroma ekonom
sko močjo. Novi poklici tako pomenijo nove poti mogočega uspeha posa
meznika v družbi.
Gre za obdobje močnejše povezanosti sekundarnega in terciarne
ga izobraževanja s poklicnim sistemom visokega industrijskega obdobja.
Vzdrževanje te povezave je na delu še danes. Zanimiva je predvsem zato,
ker kaže na zgodovino prepleta in soodvisnosti različnih družbenih pod
sistemov, ki so zaradi družbenih okoliščin morali priznati in privzeti ta
preplet. Povezovanje obeh sfer pa ni potekalo brez zapletov in spoprije
55
