Page 56 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 56
šolsko polje, letnik xxvii, številka 5–6
lavskim prizadevanjem po skrajšanju delovnika, omejitvam dela otrok in
(samo)izobraževanju ljudstva. Z uvedbo obvezne šole je omejila pobude
proletariata in si zagotovila obliko šolanja, ki ji je omogočila »reproduk
cijo kapitalističnih produkcijskih razmerij« (ibid.: str. 103). Laportov po
gled na formiranje modernega šolskega sistema omogoča delno pojasnitev
segmentirane pripustitve vseh k temeljnemu izobraževanju, ne pa tudi v
izobraževanje na splošno.
Čeprav je zametke javnega izobraževanja sicer mogoče najti v osem
najstem stoletju, pa »šele konec 19. stoletja postane šolanje osrednji me
hanizem družbene organizacije, ki je pomenil spremenjeno razmerje med
izobrazbo, družbo in državo« (Milharčič Hladnik, 1995: str. 73). V obeh
omenjenih obdobjih je mogoče govoriti samo o orisih ideje edukacijske
meritokracije kot kriterija, ki nagrajuje posameznikovo zaslužnost za
uspeh v šoli. Krepitev zametkov je prepletena z utrjevanjem demokrati
zacije in modernizacije družbe. Ideja osnovne izobrazbe za vse državljane
je tako močno povezana z idejo enakih možnosti za vse (Michaud, 2009),
kar predstavlja temelj vzpostavljanja edukacijske meritokracije. Kljub
temu pa ta v omenjenih obdobjih ostaja na »obrobjih šolskih prostorov«
(Duru-Bellat, 2009b: str. 48). Izobrazba, razen temeljna, namreč še vedno
ni dostopna vsem pod enakimi pogoji.
Določen tip izobrazbe kot privilegij
Če je obvezno izobraževanje namenjeno vsem, pravzaprav množicam, je
sekundarno izobraževanje tega časa razumljeno kot privilegij, ki je bil na
menjen srednjemu razredu ter ohranjanju socialnih in ekonomskih elit.
Osrednje mesto pri tem ima izobrazba moških. Za ženske tistega časa
(znotraj patriarhalne strukture družine in družbe, znotraj patriarhalne
ga spolnega reda sploh) je še vedno v veljavi prepričanje, da so fizično in in
telektualno inferiorne moškim. Kljub temu pa šola že vključuje tudi pro
mocijsko vlogo. Kot ugotavljata Ozouf in Furet (1990), se starši že v času
starega režima odločajo v nadaljnje izobraževanje poslati vsaj enega izmed
svojih otrok z idejo, da bo vsaj eden izmed njih pripadal višjemu sloju.
Prevladujoča oblika sekundarnega izobraževanja prvega vala mno
žičnega izobraževanja je še vedno temeljila na klasičnih jezikih in litera
turi. Šola v tem obdobju je bila močno povezana s klerom in z vladajočimi
elitami, kar se je odražalo tudi v njenem kurikulumu. Sekundarna šola je
zato prinašala ugled, dobrino, ki je ni premogel vsakdo. Tisti z dokonča
no srednjo šolo, s spričevali teh ustanov, pa so se lahko potegovali za javne
službe. Omogočeno jim je bilo tudi nadaljnje izobraževanje na fakultetni
ravni (prim. Durkheim, 2009; Ringer, 1989).
54
lavskim prizadevanjem po skrajšanju delovnika, omejitvam dela otrok in
(samo)izobraževanju ljudstva. Z uvedbo obvezne šole je omejila pobude
proletariata in si zagotovila obliko šolanja, ki ji je omogočila »reproduk
cijo kapitalističnih produkcijskih razmerij« (ibid.: str. 103). Laportov po
gled na formiranje modernega šolskega sistema omogoča delno pojasnitev
segmentirane pripustitve vseh k temeljnemu izobraževanju, ne pa tudi v
izobraževanje na splošno.
Čeprav je zametke javnega izobraževanja sicer mogoče najti v osem
najstem stoletju, pa »šele konec 19. stoletja postane šolanje osrednji me
hanizem družbene organizacije, ki je pomenil spremenjeno razmerje med
izobrazbo, družbo in državo« (Milharčič Hladnik, 1995: str. 73). V obeh
omenjenih obdobjih je mogoče govoriti samo o orisih ideje edukacijske
meritokracije kot kriterija, ki nagrajuje posameznikovo zaslužnost za
uspeh v šoli. Krepitev zametkov je prepletena z utrjevanjem demokrati
zacije in modernizacije družbe. Ideja osnovne izobrazbe za vse državljane
je tako močno povezana z idejo enakih možnosti za vse (Michaud, 2009),
kar predstavlja temelj vzpostavljanja edukacijske meritokracije. Kljub
temu pa ta v omenjenih obdobjih ostaja na »obrobjih šolskih prostorov«
(Duru-Bellat, 2009b: str. 48). Izobrazba, razen temeljna, namreč še vedno
ni dostopna vsem pod enakimi pogoji.
Določen tip izobrazbe kot privilegij
Če je obvezno izobraževanje namenjeno vsem, pravzaprav množicam, je
sekundarno izobraževanje tega časa razumljeno kot privilegij, ki je bil na
menjen srednjemu razredu ter ohranjanju socialnih in ekonomskih elit.
Osrednje mesto pri tem ima izobrazba moških. Za ženske tistega časa
(znotraj patriarhalne strukture družine in družbe, znotraj patriarhalne
ga spolnega reda sploh) je še vedno v veljavi prepričanje, da so fizično in in
telektualno inferiorne moškim. Kljub temu pa šola že vključuje tudi pro
mocijsko vlogo. Kot ugotavljata Ozouf in Furet (1990), se starši že v času
starega režima odločajo v nadaljnje izobraževanje poslati vsaj enega izmed
svojih otrok z idejo, da bo vsaj eden izmed njih pripadal višjemu sloju.
Prevladujoča oblika sekundarnega izobraževanja prvega vala mno
žičnega izobraževanja je še vedno temeljila na klasičnih jezikih in litera
turi. Šola v tem obdobju je bila močno povezana s klerom in z vladajočimi
elitami, kar se je odražalo tudi v njenem kurikulumu. Sekundarna šola je
zato prinašala ugled, dobrino, ki je ni premogel vsakdo. Tisti z dokonča
no srednjo šolo, s spričevali teh ustanov, pa so se lahko potegovali za javne
službe. Omogočeno jim je bilo tudi nadaljnje izobraževanje na fakultetni
ravni (prim. Durkheim, 2009; Ringer, 1989).
54
