Page 55 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 55
v. tašner, ž. kos, s. gaber ■ vzpostavljanje edukacijske meritokracije ...
ceptualiziranju predmeta preučevanja (Bourdieu in Wacquant, 2004) ter
analitskem pristopu.
Javno šolstvo in pojav množičnega izobraževanja
kot predpogoja edukacijske meritokracije
Začetki modernega šolstva, ko govorimo o evropskem izobraževanju, so
postavljeni v obdobje zgodnjega devetnajstega stoletja (Brown, 1997; Rin
ger, 1989). Njegove nastavke pa je mogoče, kot opozarjajo različni avtorji in
avtorice (Duru-Bellat, 2009b; Furet in Ozouf, 1990; Milharčič Hladnik,
1995), zaslediti že v osemnajstem stoletju. Slednje je bilo v izobraževalnem
kontekstu zanimivo tudi zaradi resnih družbenih razpravljanj ne samo
o spremembah šolskega sistema, ampak tudi zaradi (novega) pomena in
funkcij, ki naj bi jih šola imela. Kot vedno pomembnejša prenašalka vsega
tistega, kar je omogočalo nadgradnjo in povezavo razpuščajočih se skup
nosti v družbo, je šola nastopila »kot privilegirano mesto oblikovanja za
vesti o resnici« (Gaber, 2001) in oblikovanja novih načinov sobivanja. Lai
zacija države v smislu formalnega enačenja pred zakonom je sprožala resne
razprave o vlogi in pomenu (zadostne) edukacije (prim. ibid.).
Bolj ali manj podobne spremembe v šolskem sistemu so se z različ
nimi časovnimi razmiki in z nekaterimi specifikami dogajale povsod po
Evropi (Brown, 1997; Laporte, 1992; Laval, 2005; Ringer, 1989). Brown jih
strne v popisu treh valov množičnega izobraževanja. Za prvi val oprede
li tistega, ki nastopi v devetnajstem stoletju in je rezultat zahteve po ob
vezni javni šoli za nižje razrede, ki naj bi omogočila »dostop do osnovnih
in zanje potrebnih informacij za že določeno mesto pripadnikov omenje
nega razreda v družbi« (Brown, 1997: str. 394). Izobraževanje prvega vala
torej še naprej ohranja določene značilnosti izobraževanja starega režima
s tem, ko ohranja ločene izobraževalne poti za pripadnike različnih druž
benih slojev, vezane na vloge, ki so jim bile predhodno pripisane. Namen
tega obdobja množičnega izobraževanja je bil vključiti čim več ljudi v ob
vezno izobraževanje in jih čim bolje pripraviti oz. opremiti za nadaljnjo
vlogo v družbi ter zmanjšati nevarnost demokratizacije takratnih družb.
V tem primeru v ospredju ni bilo spreminjanje položaja posameznika, am
pak utrjevanje razrednih delitev. »Šola tega časa je bila razumljena kot in
stitucija, ki izboljšuje navade, promovira religijo in vzdržuje red.« (John
son, 1976 v Brown, 1997: str. 395.)
Ves čas oblikovanja moderne šole pa, kot opozarja predvsem franco
ska linija preučevalcev, poteka boj za šolo, in sicer v smislu boja za »nad
zorovanje«/posedovanje šolskega aparata. Zgodovina gradnje »‘osnovno
šolskega‘ aparata«, kot ugotavlja Laporte, je »rezultat razrednih bojev«
(1992: str. 102). V spoprijemu za šolo je buržoazija zadala protiudarec de
53
ceptualiziranju predmeta preučevanja (Bourdieu in Wacquant, 2004) ter
analitskem pristopu.
Javno šolstvo in pojav množičnega izobraževanja
kot predpogoja edukacijske meritokracije
Začetki modernega šolstva, ko govorimo o evropskem izobraževanju, so
postavljeni v obdobje zgodnjega devetnajstega stoletja (Brown, 1997; Rin
ger, 1989). Njegove nastavke pa je mogoče, kot opozarjajo različni avtorji in
avtorice (Duru-Bellat, 2009b; Furet in Ozouf, 1990; Milharčič Hladnik,
1995), zaslediti že v osemnajstem stoletju. Slednje je bilo v izobraževalnem
kontekstu zanimivo tudi zaradi resnih družbenih razpravljanj ne samo
o spremembah šolskega sistema, ampak tudi zaradi (novega) pomena in
funkcij, ki naj bi jih šola imela. Kot vedno pomembnejša prenašalka vsega
tistega, kar je omogočalo nadgradnjo in povezavo razpuščajočih se skup
nosti v družbo, je šola nastopila »kot privilegirano mesto oblikovanja za
vesti o resnici« (Gaber, 2001) in oblikovanja novih načinov sobivanja. Lai
zacija države v smislu formalnega enačenja pred zakonom je sprožala resne
razprave o vlogi in pomenu (zadostne) edukacije (prim. ibid.).
Bolj ali manj podobne spremembe v šolskem sistemu so se z različ
nimi časovnimi razmiki in z nekaterimi specifikami dogajale povsod po
Evropi (Brown, 1997; Laporte, 1992; Laval, 2005; Ringer, 1989). Brown jih
strne v popisu treh valov množičnega izobraževanja. Za prvi val oprede
li tistega, ki nastopi v devetnajstem stoletju in je rezultat zahteve po ob
vezni javni šoli za nižje razrede, ki naj bi omogočila »dostop do osnovnih
in zanje potrebnih informacij za že določeno mesto pripadnikov omenje
nega razreda v družbi« (Brown, 1997: str. 394). Izobraževanje prvega vala
torej še naprej ohranja določene značilnosti izobraževanja starega režima
s tem, ko ohranja ločene izobraževalne poti za pripadnike različnih druž
benih slojev, vezane na vloge, ki so jim bile predhodno pripisane. Namen
tega obdobja množičnega izobraževanja je bil vključiti čim več ljudi v ob
vezno izobraževanje in jih čim bolje pripraviti oz. opremiti za nadaljnjo
vlogo v družbi ter zmanjšati nevarnost demokratizacije takratnih družb.
V tem primeru v ospredju ni bilo spreminjanje položaja posameznika, am
pak utrjevanje razrednih delitev. »Šola tega časa je bila razumljena kot in
stitucija, ki izboljšuje navade, promovira religijo in vzdržuje red.« (John
son, 1976 v Brown, 1997: str. 395.)
Ves čas oblikovanja moderne šole pa, kot opozarja predvsem franco
ska linija preučevalcev, poteka boj za šolo, in sicer v smislu boja za »nad
zorovanje«/posedovanje šolskega aparata. Zgodovina gradnje »‘osnovno
šolskega‘ aparata«, kot ugotavlja Laporte, je »rezultat razrednih bojev«
(1992: str. 102). V spoprijemu za šolo je buržoazija zadala protiudarec de
53
