Page 54 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 54
šolsko polje, letnik xxvii, številka 5–6
ih« so na pomenu začele pridobivati druge ustanove. Ena pomembnejših
med njimi je postala šola, ki je od družine in cerkve prevzela pomemben
del socializacijskih funkcij (Bourdieu, 2010; Husen, 1974; Laporte, 1992;
Lasch, 1992; Sieder, 1998).
Šola je v modernih družbah postajala vse pomembnejša prenašalka
znanja in kulture. Zaradi prenašanja vednosti, vrednot in norm predhod
nih generacij na novo je predstavljala ustanovo, ki je skrbela za nadaljevan
je družbe in družbeno vezivo (prim. Durkheim, 2009). Šola je ob tem, ko
je pridobivala na veljavi, postajala tudi bolj avtonomna. Začela je razvijati
in utrjevati lastno logiko ter hkrati sooblikovati druga področja človeko
vega delovanja. Čeprav se zdi in sama rada vzdržuje mit, da je večna in od
zmeraj (Laporte, 1992),2 je šola, kot jo poznamo danes, rezultat že omenje
nih premen družbenega reda. V ponovni priklic jih je treba jemati vsakič,
ko poskušamo razumeti vloge, ki jih je zasedla moderna šola in ki jih bolj
ali manj uspešno ohranja še danes. Za nas pa so te vloge pomembne za ra
zumevanje vzpostavitve meritokratske logike šole in njenega povezovanja
z neoliberalno racionalnostjo. Sociološka analiza nam tako omogoča po
udariti družbene procese, v katerih so vidna vzpostavljanja spreminjajoče
se logike delovanja šolskega aparata, na katerega vedno vpliva več bolj ali
manj povezanih dejavnikov oziroma – kot ugotavlja Ringer (1989) – spre
membe edukacijskega sistema se dogajajo zaradi soodvisnih strukturnih
sprememb. Šele na omenjenih ozadjih razumemo oblikovanje elementov
moderne šole, tudi meritokratskih v povezavi z vzpostavljanjem vse bolj
neoliberalnih družb, ki jih je v orisih sicer mogoče zaznati bistveno pred
obdobjem, v katerega raziskovalci in raziskovalke postavljajo začetke mo
dernega izobraževanja, zares pa postanejo prevladujoča racionalnost šele v
družbenem kontekstu, ki omogoči strukturiranja takega šolskega polja, v
katerem se lahko začne promocija meritokracije. Šola v tem obdobju po
stane več kot samo orodje promocije in v tem je, rečeno strnjeno, poglavit
na moč meritokracije.
V nadaljevanju prispevka bomo zato preučili pogoje in dejavnike
vzpostavitve ter vztrajanja meritokracije v zahodnih neoliberalnih druž
bah. Zanimalo nas bo, kako in zakaj se je meritokracija strukturirala v
edukacijskem polju, kaj so njene prednosti in kako je z njenimi pomanjk
ljivostmi. Metoda dela ne bo vezana samo na sociologijo, ampak bo slone
la na ideji transdisciplinarnosti in bo temeljila na bourdieujevskem kon
2 »V resnici Šola ni prav nič večna. Pred dobo kapitalizma resda obstajajo neke osamljene in
fragmentarne izvedbe šole. Lahko bi jih imenovali ‚predpotopne oblike‘ šolanja, podobno
kot sicer rečemo za trgovski kapital, da predstavlja predpotopno obliko modernega kapi-
tala.« (Ibid.: str. 92.)
52
ih« so na pomenu začele pridobivati druge ustanove. Ena pomembnejših
med njimi je postala šola, ki je od družine in cerkve prevzela pomemben
del socializacijskih funkcij (Bourdieu, 2010; Husen, 1974; Laporte, 1992;
Lasch, 1992; Sieder, 1998).
Šola je v modernih družbah postajala vse pomembnejša prenašalka
znanja in kulture. Zaradi prenašanja vednosti, vrednot in norm predhod
nih generacij na novo je predstavljala ustanovo, ki je skrbela za nadaljevan
je družbe in družbeno vezivo (prim. Durkheim, 2009). Šola je ob tem, ko
je pridobivala na veljavi, postajala tudi bolj avtonomna. Začela je razvijati
in utrjevati lastno logiko ter hkrati sooblikovati druga področja človeko
vega delovanja. Čeprav se zdi in sama rada vzdržuje mit, da je večna in od
zmeraj (Laporte, 1992),2 je šola, kot jo poznamo danes, rezultat že omenje
nih premen družbenega reda. V ponovni priklic jih je treba jemati vsakič,
ko poskušamo razumeti vloge, ki jih je zasedla moderna šola in ki jih bolj
ali manj uspešno ohranja še danes. Za nas pa so te vloge pomembne za ra
zumevanje vzpostavitve meritokratske logike šole in njenega povezovanja
z neoliberalno racionalnostjo. Sociološka analiza nam tako omogoča po
udariti družbene procese, v katerih so vidna vzpostavljanja spreminjajoče
se logike delovanja šolskega aparata, na katerega vedno vpliva več bolj ali
manj povezanih dejavnikov oziroma – kot ugotavlja Ringer (1989) – spre
membe edukacijskega sistema se dogajajo zaradi soodvisnih strukturnih
sprememb. Šele na omenjenih ozadjih razumemo oblikovanje elementov
moderne šole, tudi meritokratskih v povezavi z vzpostavljanjem vse bolj
neoliberalnih družb, ki jih je v orisih sicer mogoče zaznati bistveno pred
obdobjem, v katerega raziskovalci in raziskovalke postavljajo začetke mo
dernega izobraževanja, zares pa postanejo prevladujoča racionalnost šele v
družbenem kontekstu, ki omogoči strukturiranja takega šolskega polja, v
katerem se lahko začne promocija meritokracije. Šola v tem obdobju po
stane več kot samo orodje promocije in v tem je, rečeno strnjeno, poglavit
na moč meritokracije.
V nadaljevanju prispevka bomo zato preučili pogoje in dejavnike
vzpostavitve ter vztrajanja meritokracije v zahodnih neoliberalnih druž
bah. Zanimalo nas bo, kako in zakaj se je meritokracija strukturirala v
edukacijskem polju, kaj so njene prednosti in kako je z njenimi pomanjk
ljivostmi. Metoda dela ne bo vezana samo na sociologijo, ampak bo slone
la na ideji transdisciplinarnosti in bo temeljila na bourdieujevskem kon
2 »V resnici Šola ni prav nič večna. Pred dobo kapitalizma resda obstajajo neke osamljene in
fragmentarne izvedbe šole. Lahko bi jih imenovali ‚predpotopne oblike‘ šolanja, podobno
kot sicer rečemo za trgovski kapital, da predstavlja predpotopno obliko modernega kapi-
tala.« (Ibid.: str. 92.)
52
