Page 42 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 42
šolsko polje, letnik xxvii, številka 5–6
Vsaj od preloma tisočletja smo v okviru krize oz. poslavljanja starih
racionalnosti priča novim poskusom regulacije v polju politične ekono
mije, ki skuša podaljšati trajanje reprodukcije kapitala s stavo na perso
nalizacijo. Ta se kaže, opozarja Hartley (2012), kot vztrajanje tržne racio
nalnosti. Diskurz se že vse od leta 1973 postopno vpenja v racionalnost
potrošništva, hkrati pa ga privzema tudi javni sektor. Personalizacija je
uspešna predvsem zato, ker nagovarja socialno, sodelovalno, emocional
no dimenzijo naših bivanj in ravnanj, krepi pa jo tudi razvoj digitalne teh
nologije (ibid.: str. 107). Po mnenju Hartleyja gre za svojevrstno kulturno
kontradikcijo kapitalizma, ki na eni strani krepi instrumentalno tehnično
racionalnost, na drugi pa spodkopava protestantsko etiko in stavi na he
donizem ter narcizem (ibid.: str. 5). Medtem ko v ospredje postavlja emo
cije in nagovarja dobrobit posameznika/posameznice, kot osrednji meha
nizem uporablja soudeležbo v procesih – vedeti, kaj potrošnik želi, in si
hkrati zagotoviti zadovoljstvo uporabnika ob čim manjših stroških, je cilj
te verzije blagovne produkcije. Potrošnik tako po mnenju avtorja posta
ja potrošnik, ki kot proizvajalec tudi sam prispeva k vrednosti produkta,
ne da bi v zameno dobil plačilo (npr. eBay, Facebook, Youtube ipd.). Per
sonalizacija ustvarja vtis pomembnosti posameznika (ibid.: str. 62–68) in
njegove osrednjosti. Posameznica, posameznik sta tako kot v pogrošnih
verzijah branja socialnega konstruktivizma v polju edukacije izhodišče in
središče produkcije. Vse, kar je proizvedeno, organizirano, uprizorjeno,
ustreza prav določeni osebi (načelo »narejeno po meri« oz. tailor made).
Personalizacija kot mehanizem regulacije se kaže tudi v novih načinih jav
nega upravljanja. Ti na eni strani predpostavljajo profesionalnost in fleksi
bilnost javnih uslužbencev in na drugi javnosti omogočajo transparentne
primerjave delovanja institucij z namenom opolnomočenja uporabnikov,
ne le v izbiri institucije, ampak tudi kot soustvarjalcev rešitev (prim. ibid.:
str. 71–72).
Čeprav personalizacija uporablja mehanizme, ki načeloma ne sodi
jo v tržno ekonomijo (sodelovanje, razumevanje …), pa avtor opozarja, da
je prevladujoča racionalnost, ki koncept določa, še vedno instrumental
no potrošništvo (ibid.: str. 104–106). Koncept personalizacije v šoli pri
merja z individualizacijo in izpostavi razlike. Medtem ko individualizaci
ja omogoča učiteljem definiranje kurikula in pri tem upošteva kognitivno
dimenzijo, personalizacija učečemu omogoča aktivno participacijo v kon
strukciji kurikula ter bolj kot kognitivno upošteva emotivno in socialno
dimenzijo (ibid.: str. 71–75). Šola, tako kot druge javne institucije, je to
rej soočena z novim načinom regulacije, ki v ospredje postavlja personalne
aspiracije posameznika v okviru možnosti izbire. Čeprav edukacija osta
ja del javnih institucij, pa je ponudnikov edukacije vedno več. Večja izbira
40
Vsaj od preloma tisočletja smo v okviru krize oz. poslavljanja starih
racionalnosti priča novim poskusom regulacije v polju politične ekono
mije, ki skuša podaljšati trajanje reprodukcije kapitala s stavo na perso
nalizacijo. Ta se kaže, opozarja Hartley (2012), kot vztrajanje tržne racio
nalnosti. Diskurz se že vse od leta 1973 postopno vpenja v racionalnost
potrošništva, hkrati pa ga privzema tudi javni sektor. Personalizacija je
uspešna predvsem zato, ker nagovarja socialno, sodelovalno, emocional
no dimenzijo naših bivanj in ravnanj, krepi pa jo tudi razvoj digitalne teh
nologije (ibid.: str. 107). Po mnenju Hartleyja gre za svojevrstno kulturno
kontradikcijo kapitalizma, ki na eni strani krepi instrumentalno tehnično
racionalnost, na drugi pa spodkopava protestantsko etiko in stavi na he
donizem ter narcizem (ibid.: str. 5). Medtem ko v ospredje postavlja emo
cije in nagovarja dobrobit posameznika/posameznice, kot osrednji meha
nizem uporablja soudeležbo v procesih – vedeti, kaj potrošnik želi, in si
hkrati zagotoviti zadovoljstvo uporabnika ob čim manjših stroških, je cilj
te verzije blagovne produkcije. Potrošnik tako po mnenju avtorja posta
ja potrošnik, ki kot proizvajalec tudi sam prispeva k vrednosti produkta,
ne da bi v zameno dobil plačilo (npr. eBay, Facebook, Youtube ipd.). Per
sonalizacija ustvarja vtis pomembnosti posameznika (ibid.: str. 62–68) in
njegove osrednjosti. Posameznica, posameznik sta tako kot v pogrošnih
verzijah branja socialnega konstruktivizma v polju edukacije izhodišče in
središče produkcije. Vse, kar je proizvedeno, organizirano, uprizorjeno,
ustreza prav določeni osebi (načelo »narejeno po meri« oz. tailor made).
Personalizacija kot mehanizem regulacije se kaže tudi v novih načinih jav
nega upravljanja. Ti na eni strani predpostavljajo profesionalnost in fleksi
bilnost javnih uslužbencev in na drugi javnosti omogočajo transparentne
primerjave delovanja institucij z namenom opolnomočenja uporabnikov,
ne le v izbiri institucije, ampak tudi kot soustvarjalcev rešitev (prim. ibid.:
str. 71–72).
Čeprav personalizacija uporablja mehanizme, ki načeloma ne sodi
jo v tržno ekonomijo (sodelovanje, razumevanje …), pa avtor opozarja, da
je prevladujoča racionalnost, ki koncept določa, še vedno instrumental
no potrošništvo (ibid.: str. 104–106). Koncept personalizacije v šoli pri
merja z individualizacijo in izpostavi razlike. Medtem ko individualizaci
ja omogoča učiteljem definiranje kurikula in pri tem upošteva kognitivno
dimenzijo, personalizacija učečemu omogoča aktivno participacijo v kon
strukciji kurikula ter bolj kot kognitivno upošteva emotivno in socialno
dimenzijo (ibid.: str. 71–75). Šola, tako kot druge javne institucije, je to
rej soočena z novim načinom regulacije, ki v ospredje postavlja personalne
aspiracije posameznika v okviru možnosti izbire. Čeprav edukacija osta
ja del javnih institucij, pa je ponudnikov edukacije vedno več. Večja izbira
40
