Page 40 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 40
šolsko polje, letnik xxvii, številka 5–6
2009). Kultura merjenja, dokazljivosti, argumentira avtor, ni sposobna ge
nerirati diskurzov o tem, komu in čemu naj bi bila edukacija namenjena,
omogoča pa transparentnost organizacij in praks, ki jih je na ta način moč
presojati in upravljati. Avtor trdi, da bi se morali od vprašanja »kako«
zamikati k vprašanju »čemu« in s tem k mehanizmom, ki bi tudi znot
raj UZK omogočali artikulacijo tovrstnih vprašanj. Pojem accountability
tako premešča v pojem responsiblility, ki vključuje tudi simbolno dimen
zijo odgovornosti, kot skrbi zase in za druge.
Linija, ki jo Biesta označi kot tehnično-menedžerski pristop v uprav
ljanju edukacije, etos črpa iz orientacije edukacije k uporabnikom storitev,
odločitve pa sprejema z utemeljevanjem učinkovitosti,17 največkrat kot lo
gike tekmovanja na svobodnem trgu (2010: 52). Liberalizacija in popula
rizacija edukacije, ki ju je deloma mogoče pripisati tudi humanistični ra
cionalnosti, sta se ob poprej omenjenem zanosu iztekli v stavo vseh – tudi
prikrajšanih – na edukacijo kot mehanizem, ki omogoča dostop do druž
beno želenih pozicij. Omenjeno, opozarja Alvesson, na ozadju tehnično
-menedžerskega pristopa privzema status pozicijske dobrine (prim. 2013).
Alvesson sodobno družbeno dinamiko označi kot racionalnost »zero sum
games« – praks nične vrednosti, ki so sočasno tudi kritika kakovosti, ki
privzema racionalnost trga (trženje vzgojno-izobraževalnih institucij, štu
dijskih programov, orientacija k šolajočemu se potrošniku kot meri kako
vosti), ter hkrati mehanizem izčrpavanja pogojev lastnega delovanja. Kon
cept označuje predvsem praznost; praznost tekmovanja, ki ob sočasnem
prepričanju, da so vsi upravičeni do vsega, vedno znova pokaže, da je do
biček nekoga odvisen od izgube nekoga drugega. To zahteva igro neneh
nega pozicioniranja tako institucij kot posameznikov. Biti najboljši je tako
lahko le kratkoročen cilj, trenutna pozicija, ki je vseskozi povezana s potre
bo po drugačnosti in nenehnem napredku: biti vedno boljši, atraktivnej
ši, bolj inovativen, zaželen … Institucije in posamezniki se tako, kot kritič
no opozarja avtor, skladno z logiko igre zatekajo k uporabam grandioznih
predstav in iluzornih trikov, ki njim samim in institucijam pridajajo po
zitiven, čeprav zgolj površinsko zloščen, a s statusom podkrepljen videz
(prim. 2013: str. 5–15). Večina sodobnih institucij se je tako vsaj deloma pri
morana zatekati k mehanizmom, ki predvsem na ravni strukture (vpeljava
novih tehnik, novih oddelkov, projektov, novih poimenovanj ipd.) zago
tavljajo videz kakovosti. Proizvedeni učinki sicer zmanjšujejo kognitivno
negotovost, ne učinkujejo pa na dejanske operacije in postopke, še opo
zori Alvesson, in sodijo na raven simbolno-ceremonialne varnosti (ibid.).
17 Učinkovitost je na tem mestu koncipirana na ozadju zahteve po tem, da iz vsega instru-
mentalno dobimo kolikor je le mogoče (prim. Weber, 1978).
38
2009). Kultura merjenja, dokazljivosti, argumentira avtor, ni sposobna ge
nerirati diskurzov o tem, komu in čemu naj bi bila edukacija namenjena,
omogoča pa transparentnost organizacij in praks, ki jih je na ta način moč
presojati in upravljati. Avtor trdi, da bi se morali od vprašanja »kako«
zamikati k vprašanju »čemu« in s tem k mehanizmom, ki bi tudi znot
raj UZK omogočali artikulacijo tovrstnih vprašanj. Pojem accountability
tako premešča v pojem responsiblility, ki vključuje tudi simbolno dimen
zijo odgovornosti, kot skrbi zase in za druge.
Linija, ki jo Biesta označi kot tehnično-menedžerski pristop v uprav
ljanju edukacije, etos črpa iz orientacije edukacije k uporabnikom storitev,
odločitve pa sprejema z utemeljevanjem učinkovitosti,17 največkrat kot lo
gike tekmovanja na svobodnem trgu (2010: 52). Liberalizacija in popula
rizacija edukacije, ki ju je deloma mogoče pripisati tudi humanistični ra
cionalnosti, sta se ob poprej omenjenem zanosu iztekli v stavo vseh – tudi
prikrajšanih – na edukacijo kot mehanizem, ki omogoča dostop do druž
beno želenih pozicij. Omenjeno, opozarja Alvesson, na ozadju tehnično
-menedžerskega pristopa privzema status pozicijske dobrine (prim. 2013).
Alvesson sodobno družbeno dinamiko označi kot racionalnost »zero sum
games« – praks nične vrednosti, ki so sočasno tudi kritika kakovosti, ki
privzema racionalnost trga (trženje vzgojno-izobraževalnih institucij, štu
dijskih programov, orientacija k šolajočemu se potrošniku kot meri kako
vosti), ter hkrati mehanizem izčrpavanja pogojev lastnega delovanja. Kon
cept označuje predvsem praznost; praznost tekmovanja, ki ob sočasnem
prepričanju, da so vsi upravičeni do vsega, vedno znova pokaže, da je do
biček nekoga odvisen od izgube nekoga drugega. To zahteva igro neneh
nega pozicioniranja tako institucij kot posameznikov. Biti najboljši je tako
lahko le kratkoročen cilj, trenutna pozicija, ki je vseskozi povezana s potre
bo po drugačnosti in nenehnem napredku: biti vedno boljši, atraktivnej
ši, bolj inovativen, zaželen … Institucije in posamezniki se tako, kot kritič
no opozarja avtor, skladno z logiko igre zatekajo k uporabam grandioznih
predstav in iluzornih trikov, ki njim samim in institucijam pridajajo po
zitiven, čeprav zgolj površinsko zloščen, a s statusom podkrepljen videz
(prim. 2013: str. 5–15). Večina sodobnih institucij se je tako vsaj deloma pri
morana zatekati k mehanizmom, ki predvsem na ravni strukture (vpeljava
novih tehnik, novih oddelkov, projektov, novih poimenovanj ipd.) zago
tavljajo videz kakovosti. Proizvedeni učinki sicer zmanjšujejo kognitivno
negotovost, ne učinkujejo pa na dejanske operacije in postopke, še opo
zori Alvesson, in sodijo na raven simbolno-ceremonialne varnosti (ibid.).
17 Učinkovitost je na tem mestu koncipirana na ozadju zahteve po tem, da iz vsega instru-
mentalno dobimo kolikor je le mogoče (prim. Weber, 1978).
38
