Page 39 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 39
ž. kos, v. tašner, s. gaber ■ možnosti in meje konceptualizacij ...
kot tudi možnosti za vzpostavitev novih oblik varnosti, na tem osišču pa
se bodo zgolj še krepila, trdi Rifkin15 (prim. 2007 in 2015). Ob tem se po
novno odpirajo premisleki o rekonceptualizaciji mezdn ega dela, o razmer
ju mezdnega dela in prostega časa ter o tveganjih, ki jih implicira hitrost
sprememb v povezavi s tehnološkim napredkom. Sennett (2006) opozar
ja, da je način upravljanja s časom politični in ekonomski način upravljan
ja s posamezniki. Prestrukturiranje časa v povezavi z racionalnostjo tržiš
ča, še opozarja, se kaže v spremembah brez kontinuitete, v pospeševanju
produktivnosti in v poskusih vzpostavljanja permanentn ih inovacij kot
sidrišč varnosti. Gotovost postane iskanje priložnosti za nenehne spre
membe, varnost pa išče v poročanju in uradnih poročilih ter načrtovanju.
Ta postajajo tolažba in hkrati instrument naturalizacije tveganj. Vzpored
no se krepi prepričanje, da je edini učinkovit način upravljanja naraščajo
čega mnoštva tveganj brezoseben preračun, ki odpravlja še zadnje ostanke
političnih razprav (prim. ibid.: str. 79–81).
Premisleki o tveganjih torej niso premisleki o mejah zgolj tržne ra
cionalnosti, temveč premisleki, ki se držijo stare racionalnosti, ki se je dr
žijo, jo omogočajo in proizvajajo nova-stara tveganja nenehnega hitenja k
napredku.16
Iz varnosti na rob prepada?
Če so procesi racionalizacije zahodni industrijski družbi dolgo omogoča
li relativno varnost, se danes tako v družbi kot v edukaciji kažejo kot neza
dostni, in sicer tako v točki upravljanja polja edukacije kot tudi, ko gre za
zagotavljanje kakovosti kot dela nekdanjega mehanizma varnosti.
Biesta (prim. 2010) povedno opozori na meje konceptualizacije in
še mogočih praks kakovosti kot neosebne odgovornosti (accountability).
Razmerje avtonomije in odgovornosti kot accountability po njegovem
mnenju sicer temelji na demokratičnem potencialu, ki pa se je z nizom po
stopkov zamikal v prakse, ki danes predvsem dušijo edukacijo. Biesta se ob
tem sklicuje na Webra (prim. 1978), ki izraz uporabi za označevanje prak
se finančnega dokumentiranja, računovodstva, ki se je prenesel na druga
polja. Slednje razkriva linijo, ki omogoča strukturiranje racionalnosti var
nosti zagotavljanja podatkov, ki jih je moč objektivno presojati, in je po
stala privzeta resnica odgovornega vedenja (ibid.: str. 50, 51; gl. še Foucault,
15 Rifkin že pred zadnjo ekonomsko krizo v knjigi Konec dela napove pospeševanje tehnološke-
ga izrivanja in porast svetovne brezposelnosti. Hkrati že ponudi nova polja premislekov in
praks, ki jih kasneje v Družbi ničnih mejnih stroškov (2015) še dogradi in za katere verjame, da
že danes ustvarjajo pogoje za nastanek nove družbene racionalnosti. To poimenuje »social
commons«.
16 Pri tem puščamo ob strani okoljska tveganja, ki jih proizvaja kapitalizem s tehnološkim razvo-
jem (prim. Beck, 2001).
37
kot tudi možnosti za vzpostavitev novih oblik varnosti, na tem osišču pa
se bodo zgolj še krepila, trdi Rifkin15 (prim. 2007 in 2015). Ob tem se po
novno odpirajo premisleki o rekonceptualizaciji mezdn ega dela, o razmer
ju mezdnega dela in prostega časa ter o tveganjih, ki jih implicira hitrost
sprememb v povezavi s tehnološkim napredkom. Sennett (2006) opozar
ja, da je način upravljanja s časom politični in ekonomski način upravljan
ja s posamezniki. Prestrukturiranje časa v povezavi z racionalnostjo tržiš
ča, še opozarja, se kaže v spremembah brez kontinuitete, v pospeševanju
produktivnosti in v poskusih vzpostavljanja permanentn ih inovacij kot
sidrišč varnosti. Gotovost postane iskanje priložnosti za nenehne spre
membe, varnost pa išče v poročanju in uradnih poročilih ter načrtovanju.
Ta postajajo tolažba in hkrati instrument naturalizacije tveganj. Vzpored
no se krepi prepričanje, da je edini učinkovit način upravljanja naraščajo
čega mnoštva tveganj brezoseben preračun, ki odpravlja še zadnje ostanke
političnih razprav (prim. ibid.: str. 79–81).
Premisleki o tveganjih torej niso premisleki o mejah zgolj tržne ra
cionalnosti, temveč premisleki, ki se držijo stare racionalnosti, ki se je dr
žijo, jo omogočajo in proizvajajo nova-stara tveganja nenehnega hitenja k
napredku.16
Iz varnosti na rob prepada?
Če so procesi racionalizacije zahodni industrijski družbi dolgo omogoča
li relativno varnost, se danes tako v družbi kot v edukaciji kažejo kot neza
dostni, in sicer tako v točki upravljanja polja edukacije kot tudi, ko gre za
zagotavljanje kakovosti kot dela nekdanjega mehanizma varnosti.
Biesta (prim. 2010) povedno opozori na meje konceptualizacije in
še mogočih praks kakovosti kot neosebne odgovornosti (accountability).
Razmerje avtonomije in odgovornosti kot accountability po njegovem
mnenju sicer temelji na demokratičnem potencialu, ki pa se je z nizom po
stopkov zamikal v prakse, ki danes predvsem dušijo edukacijo. Biesta se ob
tem sklicuje na Webra (prim. 1978), ki izraz uporabi za označevanje prak
se finančnega dokumentiranja, računovodstva, ki se je prenesel na druga
polja. Slednje razkriva linijo, ki omogoča strukturiranje racionalnosti var
nosti zagotavljanja podatkov, ki jih je moč objektivno presojati, in je po
stala privzeta resnica odgovornega vedenja (ibid.: str. 50, 51; gl. še Foucault,
15 Rifkin že pred zadnjo ekonomsko krizo v knjigi Konec dela napove pospeševanje tehnološke-
ga izrivanja in porast svetovne brezposelnosti. Hkrati že ponudi nova polja premislekov in
praks, ki jih kasneje v Družbi ničnih mejnih stroškov (2015) še dogradi in za katere verjame, da
že danes ustvarjajo pogoje za nastanek nove družbene racionalnosti. To poimenuje »social
commons«.
16 Pri tem puščamo ob strani okoljska tveganja, ki jih proizvaja kapitalizem s tehnološkim razvo-
jem (prim. Beck, 2001).
37
