Page 41 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 41
ž. kos, v. tašner, s. gaber ■ možnosti in meje konceptualizacij ...
Kvantitativna rast lahko tako vodi v zniževanje kakovosti in simbol
no onesnaževanje, predvsem visokošolskega prostora, in se kaže kot kulti
viranje funkcijske neumnosti. Ker je vedno več visokošolskih institucij, ki
se na inovativne načine in s svojevrstno ponudbo študijskih programov in
tečajev pozicionirajo v prostoru, v najboljšem primeru zagotavljajo ozka
področja razmisleka, ki jih spremlja pomanjkanje refleksivnosti, utemel
jenosti in razumevanja (ibid.: str. 97–100). Eden izmed sodobnih izzivov
edukacije, ki se pokaže tudi na tej liniji, je tako potreba po vedno več izo
brazbe, kar še poglablja nezaupanje v institucije.
Podobno pereča problematika se strukturira okrog vprašanja vred
nosti izobrazbe oziroma izobrazbe kot vrednote in se kaže na ozadju šir
ših zamikov v polju produkcije. Čeprav je vedno več tistih, ki opozarjajo,
da racionalnost kakovosti, kot zaposljivosti v smislu neposrednega preho
da iz polja edukacije v polje mezdnega dela oziroma vsaj prehodnosti med
različnimi ravnmi izobraževanja, trka ob meje še mogočega, pa smo priča
vztrajanju stare racionalnosti.
Medtem ko je Beck (prim. 2001) že ob prelomu tisočletja opozar
jal na tveganost pretiranega povezovanja edukacije in ekonomije, pa Col
lins (prim. 2013) podaljševanje izobraževanja na podobnem ozadju umeš
ča med enega izmed zasilnih izhodov, ki jih je kapitalizem že v preteklosti
učinkovito uporabil, da bi se izognil procesu tehnološkega izrivanja. Li
beralne vlade, trdi Collins, tudi danes uporabljajo širjenje izobraževal
nih sistemov (podaljševanje šolanja, nove oblike izobraževanja) kot pri
krito obliko socialne države (prim. 2013: str. 68, 71). Collins prepoznava
izobraževanje kot neskončen proces; z vzponom zahtev po izobrazbi pri
dobivanju zaposlitve vse več prebivalstva dosega višjo izobrazbo. Čeprav
vrednost diplom po tej poti pada kljub širitvi izobraževalnega trga in
vztrajanju motivacije za izobraževanje (ibid.: str. 65). Prenapihnjena izo
braževalna spirala delodajalcem omogoča postavljanje vse višjih izobraz
benih zahtev, ki vodijo k ponovnem prizadevanju za višjo izobrazbo. Lo
gika, ki izčrpava vrednost in kakovost izobraževanja, je vezana na učinke
izobraževanja v razmerju z družbo dela. Collinsov argument je torej, da
podaljševanje izobraževanja temelji na lažnih predpostavkah, na vztrajajo
či racionalnosti, ki pravi, da več izobrazbe proizvede več enakih možnosti
za vse več ljudi, več tehnološko-ekonomskih storitev in več dobrih služb.
S tem pa le delno, oz. čedalje manj, prispeva k reševanju problema tehno
loškega izrivanja delavcev (Collins, 2013: str. 68; prim. tudi Rifkin, 2007
in 2014). Collins s tem opozori na dve resnici, ki v sodobnih družbah po
membno strukturirata delovanje edukacije: na meritokracijo (glej Tašner,
2014) in vero v nenehno rast ter tehnološki napredek (ibid.: str. 69).
39
Kvantitativna rast lahko tako vodi v zniževanje kakovosti in simbol
no onesnaževanje, predvsem visokošolskega prostora, in se kaže kot kulti
viranje funkcijske neumnosti. Ker je vedno več visokošolskih institucij, ki
se na inovativne načine in s svojevrstno ponudbo študijskih programov in
tečajev pozicionirajo v prostoru, v najboljšem primeru zagotavljajo ozka
področja razmisleka, ki jih spremlja pomanjkanje refleksivnosti, utemel
jenosti in razumevanja (ibid.: str. 97–100). Eden izmed sodobnih izzivov
edukacije, ki se pokaže tudi na tej liniji, je tako potreba po vedno več izo
brazbe, kar še poglablja nezaupanje v institucije.
Podobno pereča problematika se strukturira okrog vprašanja vred
nosti izobrazbe oziroma izobrazbe kot vrednote in se kaže na ozadju šir
ših zamikov v polju produkcije. Čeprav je vedno več tistih, ki opozarjajo,
da racionalnost kakovosti, kot zaposljivosti v smislu neposrednega preho
da iz polja edukacije v polje mezdnega dela oziroma vsaj prehodnosti med
različnimi ravnmi izobraževanja, trka ob meje še mogočega, pa smo priča
vztrajanju stare racionalnosti.
Medtem ko je Beck (prim. 2001) že ob prelomu tisočletja opozar
jal na tveganost pretiranega povezovanja edukacije in ekonomije, pa Col
lins (prim. 2013) podaljševanje izobraževanja na podobnem ozadju umeš
ča med enega izmed zasilnih izhodov, ki jih je kapitalizem že v preteklosti
učinkovito uporabil, da bi se izognil procesu tehnološkega izrivanja. Li
beralne vlade, trdi Collins, tudi danes uporabljajo širjenje izobraževal
nih sistemov (podaljševanje šolanja, nove oblike izobraževanja) kot pri
krito obliko socialne države (prim. 2013: str. 68, 71). Collins prepoznava
izobraževanje kot neskončen proces; z vzponom zahtev po izobrazbi pri
dobivanju zaposlitve vse več prebivalstva dosega višjo izobrazbo. Čeprav
vrednost diplom po tej poti pada kljub širitvi izobraževalnega trga in
vztrajanju motivacije za izobraževanje (ibid.: str. 65). Prenapihnjena izo
braževalna spirala delodajalcem omogoča postavljanje vse višjih izobraz
benih zahtev, ki vodijo k ponovnem prizadevanju za višjo izobrazbo. Lo
gika, ki izčrpava vrednost in kakovost izobraževanja, je vezana na učinke
izobraževanja v razmerju z družbo dela. Collinsov argument je torej, da
podaljševanje izobraževanja temelji na lažnih predpostavkah, na vztrajajo
či racionalnosti, ki pravi, da več izobrazbe proizvede več enakih možnosti
za vse več ljudi, več tehnološko-ekonomskih storitev in več dobrih služb.
S tem pa le delno, oz. čedalje manj, prispeva k reševanju problema tehno
loškega izrivanja delavcev (Collins, 2013: str. 68; prim. tudi Rifkin, 2007
in 2014). Collins s tem opozori na dve resnici, ki v sodobnih družbah po
membno strukturirata delovanje edukacije: na meritokracijo (glej Tašner,
2014) in vero v nenehno rast ter tehnološki napredek (ibid.: str. 69).
39
