Page 38 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 38
šolsko polje, letnik xxvii, številka 5–6
tveganji, strukturirala kot logika vladanja in se manifestirala s tehnolo
ško znanstveno racionalnostjo napredka, s ciljem obvladovanja sekularne
družbe in narave. Danes prav ta racionalnost proizvaja vrsto tveganj, ki jih
s sebi lastnimi mehanizmi ne zmore prepoznati, še manj pa učinkovito re
ševati (prim. Beck, 2001). Bergman (2016) del izzivov, s katerimi se sooča
sodobna družba, pripiše odsotnosti idej o drugačnem svetu,12 ki jih je na
domestila ideja o zveličavni varnosti tehnokratskih praks. Te so polje po
litičnega zvedle na prakse upravljanja problemov.13 Vse, kar šteje, je dose
ganje ciljev, in vladam torej preostane zgolj krpanje življenja v sedanjosti.
Država blaginje (tam, kjer je o tovrstnih praksah še moč govoriti) pa je vse
bolj zasipana s simptomi in vse manj sposobna reševati vzroke socialnega
nezadovoljstva (ibid.: str. 21–24).
Beck tu izpostavi kompleksnejši premislek in pokaže, da ima poli
tika v odnosu do tehnično-ekonomskih sprememb omejene kapacite
te upravljanja in intervencije, ki pa ne zmanjšujejo ponekod tudi nevar
no glasnih fiksacij na politični sistem kot ekskluzivno središče politike
(2001: str. 283). Če je ravno umik političnega iz življenjskih svetov omo
gočil nastanek prostorov svobode, pa je odmiranje gotovosti socialno dr
žavnega intervencionizma na drugi strani omogočilo porast tipa varno
sti, izhajajočega iz tehnoloških inovacij in napredka (ibid.: str. 278–279).
Sennett (2006) in Castells (2012) na tem osišču pokažeta tudi na pogoje
in tveganja vzpona skrajnega individualizma, ki je izšel iz kulture svobo
de šestdesetih in se na prelomu tisočletja kaže kot kultura »najprej jaz«
(prim. Castells et al., 2012: str. 2).
Ob okoljskih tveganjih (prim. Beck, 2001) se kot izstopajoče tvegan
je sodobnosti kaže vztrajajoča fiksacija na mezdno delo, kot osrednji meha
nizem družbene regulacije. Poveličevanje individualizma na račun prosto
rov skupne varnosti je v jedru spreminjalo tudi racionalnost varnosti pred
pomanjkanjem. Alternativo državi »varuški«14 so ponudile individualizi
rane prakse potrošništva in kopičenja materialnih dobrin ter še močnejša
navezava individualnih usod na mezdno delo. Delo, trdita R. in E. Skidel
sky (2012), ne zagotavlja le materialne varnosti zaslužka in družbenih po
zicij, povezanih z njim, temveč oblike gotovosti, ki segajo vse do samopo
dobe in vrednosti posameznika (ibid.: str. 28). Bauman na primer trdi, da
so predvsem spremenjeni pogoji dela tisti, ki posameznice in posameznike
navdajajo z občutkom (ne)varne svobode (prim. 2002: str. 73). Individu
alizirani položaji, ki so vseskozi odvisni od trga dela, kažejo na poslavlja
jočo se zaščitno funkcija dela in poklica (prim. Bauman, 2002). Tveganja,
12 Sam uporablja pojem utopija.
13 Problem management.
14 »Nanny state«, Hayek v Mirowski (2015: str. 444).
36
tveganji, strukturirala kot logika vladanja in se manifestirala s tehnolo
ško znanstveno racionalnostjo napredka, s ciljem obvladovanja sekularne
družbe in narave. Danes prav ta racionalnost proizvaja vrsto tveganj, ki jih
s sebi lastnimi mehanizmi ne zmore prepoznati, še manj pa učinkovito re
ševati (prim. Beck, 2001). Bergman (2016) del izzivov, s katerimi se sooča
sodobna družba, pripiše odsotnosti idej o drugačnem svetu,12 ki jih je na
domestila ideja o zveličavni varnosti tehnokratskih praks. Te so polje po
litičnega zvedle na prakse upravljanja problemov.13 Vse, kar šteje, je dose
ganje ciljev, in vladam torej preostane zgolj krpanje življenja v sedanjosti.
Država blaginje (tam, kjer je o tovrstnih praksah še moč govoriti) pa je vse
bolj zasipana s simptomi in vse manj sposobna reševati vzroke socialnega
nezadovoljstva (ibid.: str. 21–24).
Beck tu izpostavi kompleksnejši premislek in pokaže, da ima poli
tika v odnosu do tehnično-ekonomskih sprememb omejene kapacite
te upravljanja in intervencije, ki pa ne zmanjšujejo ponekod tudi nevar
no glasnih fiksacij na politični sistem kot ekskluzivno središče politike
(2001: str. 283). Če je ravno umik političnega iz življenjskih svetov omo
gočil nastanek prostorov svobode, pa je odmiranje gotovosti socialno dr
žavnega intervencionizma na drugi strani omogočilo porast tipa varno
sti, izhajajočega iz tehnoloških inovacij in napredka (ibid.: str. 278–279).
Sennett (2006) in Castells (2012) na tem osišču pokažeta tudi na pogoje
in tveganja vzpona skrajnega individualizma, ki je izšel iz kulture svobo
de šestdesetih in se na prelomu tisočletja kaže kot kultura »najprej jaz«
(prim. Castells et al., 2012: str. 2).
Ob okoljskih tveganjih (prim. Beck, 2001) se kot izstopajoče tvegan
je sodobnosti kaže vztrajajoča fiksacija na mezdno delo, kot osrednji meha
nizem družbene regulacije. Poveličevanje individualizma na račun prosto
rov skupne varnosti je v jedru spreminjalo tudi racionalnost varnosti pred
pomanjkanjem. Alternativo državi »varuški«14 so ponudile individualizi
rane prakse potrošništva in kopičenja materialnih dobrin ter še močnejša
navezava individualnih usod na mezdno delo. Delo, trdita R. in E. Skidel
sky (2012), ne zagotavlja le materialne varnosti zaslužka in družbenih po
zicij, povezanih z njim, temveč oblike gotovosti, ki segajo vse do samopo
dobe in vrednosti posameznika (ibid.: str. 28). Bauman na primer trdi, da
so predvsem spremenjeni pogoji dela tisti, ki posameznice in posameznike
navdajajo z občutkom (ne)varne svobode (prim. 2002: str. 73). Individu
alizirani položaji, ki so vseskozi odvisni od trga dela, kažejo na poslavlja
jočo se zaščitno funkcija dela in poklica (prim. Bauman, 2002). Tveganja,
12 Sam uporablja pojem utopija.
13 Problem management.
14 »Nanny state«, Hayek v Mirowski (2015: str. 444).
36
