Page 47 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 47
ž. kos, v. tašner, s. gaber ■ možnosti in meje konceptualizacij ...
zunanja revizija ali inšpekcija igra pomembno vlogo pri podpori in spod
bujanju (prim. ibid.).
Od TINE19 k iskanju alternativ
Sodobna (liberalna) družba se sooča z izzivi uravnavanja družbenih, eko
nomskih in kulturnih tveganj. Na ozadju iztekov ekonomiziranj pretek
lih desetletij se kažejo, ponekod bolj, ponekod manj, artikulirani diskurzi
in prakse poskusov zamikov obstoječih racionalnosti. Le ti poskušajo, ob
soočenjih s pomnožitvijo tveganj, na različne načine strukturirati in do
grajevati polja varnosti. V tem delu teksta se tako tudi sami odmikamo od
pojmovanja kakovosti edukacije nazaj v polje širših družbenih kontekstov,
za katere verjamemo, da bodo v premišljanju izzivov ob zamikih, ki so po
nekod že na delu, pomembna osišča zagotavljanja varnosti družb prihod
nosti in v njih tudi kakovosti edukacije.
Kljub vztrajanju neoliberalnih regulativnih mehanizmov je danes že
mogoče govoriti tudi o naboru diskurzov, ki opozarjajo na meje slednjih
in ob tem ne stavijo na radikalne (enostavne in hitre) družbene prelome,
temveč pri iskanju alternativ ohranjajo racionalnosti dispozitiva varnosti,
postopnih zamikov in hibridnih prehodov.
Te diskurze v izhodišču preči ideja oblikovanja prostorov družbene
ga, ki jih je neoliberalna racionalnost razglašala in deloma tudi naredi
la za neobstoječe. Sodobna družba tveganja tako varnost išče predvsem v
prostorih skupnega (prim. Bauman, 2002). Skrajne oblike individualiza
cije v družbi hitenja (prim. Virilio, 2006) kličejo k premisleku Foucault
ove teze, da »problem laissez-faire ni v odmiku od regulacije«, temveč v
zastavitvi mehanizmov varnosti. Temeljni cilj vlade naj bo tako še vedno
»državna intervencija z osnovno funkcijo zagotavljanja varnosti naravnih
pojavov ekonomskih procesov in procesov lastnih populaciji« (Foucault,
2009: str. 353). Dean na tem ozadju pojasnjuje zamike liberalizma, ki za
znamujejo sedanjost, in trdi, da je (neo)liberalizem vsaj v delu, po dveh
stoletjih, vlado v temelju odmaknil od vladanja družbi; naloge vladanja
niso več zastavljene v razmerju med državo in družbo ali med privatnim
in javnim sektorjem. Namesto tega so premostitve med poprejšnjimi delit
vami privedle do tega, da so tržne vrednote in strukture potisnjene v po
prej distinktivno polje javnih odločitev. Te so strukturirane tako, da de
lujejo kot niz nepopolnih tržišč uslug in ekspertiz (prim. ibid.: str. 200).
Na ta način naj bi bila zagotovljena varnost pred pretiranim vladanjem, ki
19 TINA – There is no alternative oz. ni alternative; politični slogan Margaret Thatcher in ne-
oliberalnih politikov, ki postavlja neoliberalne regulativne mehanizme, kot so svobodno
tržišče, deregulacija družbe in svoboda posameznika, kasneje tudi globalizacija, kot edino
politično, ekonomsko in družbeno racionalnost.
45
zunanja revizija ali inšpekcija igra pomembno vlogo pri podpori in spod
bujanju (prim. ibid.).
Od TINE19 k iskanju alternativ
Sodobna (liberalna) družba se sooča z izzivi uravnavanja družbenih, eko
nomskih in kulturnih tveganj. Na ozadju iztekov ekonomiziranj pretek
lih desetletij se kažejo, ponekod bolj, ponekod manj, artikulirani diskurzi
in prakse poskusov zamikov obstoječih racionalnosti. Le ti poskušajo, ob
soočenjih s pomnožitvijo tveganj, na različne načine strukturirati in do
grajevati polja varnosti. V tem delu teksta se tako tudi sami odmikamo od
pojmovanja kakovosti edukacije nazaj v polje širših družbenih kontekstov,
za katere verjamemo, da bodo v premišljanju izzivov ob zamikih, ki so po
nekod že na delu, pomembna osišča zagotavljanja varnosti družb prihod
nosti in v njih tudi kakovosti edukacije.
Kljub vztrajanju neoliberalnih regulativnih mehanizmov je danes že
mogoče govoriti tudi o naboru diskurzov, ki opozarjajo na meje slednjih
in ob tem ne stavijo na radikalne (enostavne in hitre) družbene prelome,
temveč pri iskanju alternativ ohranjajo racionalnosti dispozitiva varnosti,
postopnih zamikov in hibridnih prehodov.
Te diskurze v izhodišču preči ideja oblikovanja prostorov družbene
ga, ki jih je neoliberalna racionalnost razglašala in deloma tudi naredi
la za neobstoječe. Sodobna družba tveganja tako varnost išče predvsem v
prostorih skupnega (prim. Bauman, 2002). Skrajne oblike individualiza
cije v družbi hitenja (prim. Virilio, 2006) kličejo k premisleku Foucault
ove teze, da »problem laissez-faire ni v odmiku od regulacije«, temveč v
zastavitvi mehanizmov varnosti. Temeljni cilj vlade naj bo tako še vedno
»državna intervencija z osnovno funkcijo zagotavljanja varnosti naravnih
pojavov ekonomskih procesov in procesov lastnih populaciji« (Foucault,
2009: str. 353). Dean na tem ozadju pojasnjuje zamike liberalizma, ki za
znamujejo sedanjost, in trdi, da je (neo)liberalizem vsaj v delu, po dveh
stoletjih, vlado v temelju odmaknil od vladanja družbi; naloge vladanja
niso več zastavljene v razmerju med državo in družbo ali med privatnim
in javnim sektorjem. Namesto tega so premostitve med poprejšnjimi delit
vami privedle do tega, da so tržne vrednote in strukture potisnjene v po
prej distinktivno polje javnih odločitev. Te so strukturirane tako, da de
lujejo kot niz nepopolnih tržišč uslug in ekspertiz (prim. ibid.: str. 200).
Na ta način naj bi bila zagotovljena varnost pred pretiranim vladanjem, ki
19 TINA – There is no alternative oz. ni alternative; politični slogan Margaret Thatcher in ne-
oliberalnih politikov, ki postavlja neoliberalne regulativne mehanizme, kot so svobodno
tržišče, deregulacija družbe in svoboda posameznika, kasneje tudi globalizacija, kot edino
politično, ekonomsko in družbeno racionalnost.
45
