Page 37 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 37
ž. kos, v. tašner, s. gaber ■ možnosti in meje konceptualizacij ...
ne varnosti in pravičnosti, tekmovalnosti ipd. razlikujejo.11 Priča smo to
rej poskusom ohranjanja, ponekod surovega vztrajanja starih racionalno
sti družbe, ekonomije, edukacije, spet drugod pa zamikom in formacijam
novih racionalnosti, ki tudi v UZK omogočajo nove premisleke predvsem
namenov in smotrov edukacije.
Meje racionalnosti sodobnosti in UZK
Hitrost spremembe pogosto ni nič manj pomembna od smeri spremin
janja; in medtem, ko na smer velikokrat ne moremo vplivati, pa na hitrost
spreminjanja prav gotovo lahko. Ker verjamemo v spontani napredek,
smo slepi za to, kakšno vlogo ima država v gospodarskem življenju. Ta
vloga je pogosto prav spreminjanje hitrosti spremembe, bodisi njeno
pospeševanje ali upočasnjevanje. (Polany, 2008: str. 94.)
Če je torej od sedemdesetih let dvajsetega stoletja dalje liberalizem
zamikal v niz racionalnosti, ki so obljubljale preobrazbo individualnih in
institucionalnih praks v smer tekmovalnosti, učinkovitosti, kulture pod
jetnosti in odgovorne avtonomije, s širitvijo regulatornih mehanizmov
tržne racionalnosti v vse sfere družbenega življenja, se danes soočamo z
mejami te racionalnosti (prim. Dean, 2010, in Wallerstein, 2013). Proble
matizacija države blaginje, predvsem birokracije, rigidnosti in odvisnosti,
ki so za povojne generacije strukturirale racionalnost, ki jo R. in E. Ski
delsky poimenujeta »varnost od zibelke do groba«, je vztrajno odpirala
prostore diskurzom nedotakljivega samointeresa in samoregulirajočega se
tržišča. Te diskurzivne prakse je sodobna kriza »kapitalizma« sicer oma
jala, a, kot trdita avtorja, za neoliberalizem še ne obstaja zares artikulira
na alternativa (prim. Skidelsky, 2012: str. 191–192). Sodobna družba je to
rej soočena z rezultati tistega, kar je Weber (prim. 1978) približno stoletje
prej opisal kot proces racionalizacije, kot historične značilnosti modernih
zahodnih družb.
Ob tem sodobni razglaševalci tveganja (prim Beck, 2001 in 2009;
Bauman, 2002) opozarjajo, da je potreben premislek o vednosti (statisti
ka, sociologija, ekonomija ...), ki tveganju omogoča materializacijo, o teh
nikah, ki želijo obvladovati in odkrivati tveganja (verjetnosti računi, in
tervjuji ...), ter političnih programih, ki ga uveljavljajo (socialna, liberalna,
neoliberalna država …). Beck tako kritično povzame (prim. 2009), da se
je Webrova instrumentalna racionalnost, in z njo obljuba nadzora nad
11 Eno od osišč razlikovanja je kompleksno razmerje individualnega in skupnega, pred-
vsem individualnih in kolektivnih konceptualizacij varnosti, ne le v UZK, ampak širše
družbeno. Foucault primerja liberalno racionalnost Francije in ZDA. Ugotovi, da so v
Franciji razprave med posamezniki in državo problematizirane kot problemi javnega sek
torja, v ZDA pa se iste razprave kažejo kot vprašanje svoboščin (2008b: str. 218).
35
ne varnosti in pravičnosti, tekmovalnosti ipd. razlikujejo.11 Priča smo to
rej poskusom ohranjanja, ponekod surovega vztrajanja starih racionalno
sti družbe, ekonomije, edukacije, spet drugod pa zamikom in formacijam
novih racionalnosti, ki tudi v UZK omogočajo nove premisleke predvsem
namenov in smotrov edukacije.
Meje racionalnosti sodobnosti in UZK
Hitrost spremembe pogosto ni nič manj pomembna od smeri spremin
janja; in medtem, ko na smer velikokrat ne moremo vplivati, pa na hitrost
spreminjanja prav gotovo lahko. Ker verjamemo v spontani napredek,
smo slepi za to, kakšno vlogo ima država v gospodarskem življenju. Ta
vloga je pogosto prav spreminjanje hitrosti spremembe, bodisi njeno
pospeševanje ali upočasnjevanje. (Polany, 2008: str. 94.)
Če je torej od sedemdesetih let dvajsetega stoletja dalje liberalizem
zamikal v niz racionalnosti, ki so obljubljale preobrazbo individualnih in
institucionalnih praks v smer tekmovalnosti, učinkovitosti, kulture pod
jetnosti in odgovorne avtonomije, s širitvijo regulatornih mehanizmov
tržne racionalnosti v vse sfere družbenega življenja, se danes soočamo z
mejami te racionalnosti (prim. Dean, 2010, in Wallerstein, 2013). Proble
matizacija države blaginje, predvsem birokracije, rigidnosti in odvisnosti,
ki so za povojne generacije strukturirale racionalnost, ki jo R. in E. Ski
delsky poimenujeta »varnost od zibelke do groba«, je vztrajno odpirala
prostore diskurzom nedotakljivega samointeresa in samoregulirajočega se
tržišča. Te diskurzivne prakse je sodobna kriza »kapitalizma« sicer oma
jala, a, kot trdita avtorja, za neoliberalizem še ne obstaja zares artikulira
na alternativa (prim. Skidelsky, 2012: str. 191–192). Sodobna družba je to
rej soočena z rezultati tistega, kar je Weber (prim. 1978) približno stoletje
prej opisal kot proces racionalizacije, kot historične značilnosti modernih
zahodnih družb.
Ob tem sodobni razglaševalci tveganja (prim Beck, 2001 in 2009;
Bauman, 2002) opozarjajo, da je potreben premislek o vednosti (statisti
ka, sociologija, ekonomija ...), ki tveganju omogoča materializacijo, o teh
nikah, ki želijo obvladovati in odkrivati tveganja (verjetnosti računi, in
tervjuji ...), ter političnih programih, ki ga uveljavljajo (socialna, liberalna,
neoliberalna država …). Beck tako kritično povzame (prim. 2009), da se
je Webrova instrumentalna racionalnost, in z njo obljuba nadzora nad
11 Eno od osišč razlikovanja je kompleksno razmerje individualnega in skupnega, pred-
vsem individualnih in kolektivnih konceptualizacij varnosti, ne le v UZK, ampak širše
družbeno. Foucault primerja liberalno racionalnost Francije in ZDA. Ugotovi, da so v
Franciji razprave med posamezniki in državo problematizirane kot problemi javnega sek
torja, v ZDA pa se iste razprave kažejo kot vprašanje svoboščin (2008b: str. 218).
35
