Page 34 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 34
šolsko polje, letnik xxvii, številka 5–6
in družbenih diskurzih ter praksah umikala ideji osebne svobode, v polju
ekonomije pa tezi o prosti konkurenci, ki naj bi prinesla tudi učinkovitost
drugih podsistemov družbe in ne le gospodarstva.7
Tako v ZDA kot kasneje v zahodnoevropskih liberalnih državah
se je nova liberalna misel oblikovala v relaciji do povojne socialne politi
ke. Judt (prim. 2010) ta premik tematizira na ozadju generacijskega pre
pada iz šestdesetih let dvajsetega stoletja. Generacije, rojene po letu 1945,
so pogoje, ki jim jih je zagotavljala socialna država, dojemale kot nekaj sa
moumevnega. Vse več je bilo tistih, ki so si optimistično obetali družbe
no mobilnost navzgor, tudi s podaljševanjem izobraževanja. Del varno
sti in materialnih ugodnosti je omogočil tudi napredek proizvodnje in
industrije ter posledično zamajal volilno bazo stare levice, tradicionalne
skupnosti delavskih razredov, ki se je ob spremenjenih pogojih produkcije
postopoma krčila (prim. ibid.: str. 74–75). Ob tem je vse bolj izobražen del
mladih krepil nastanek nove levice, ki je v idejah in praksah socialne pra
vičnosti videla dušenje osebnega. Neomejena svoboda izražanja in indivi
dualizem pod sloganom »osebno je politično«8 in moteče javne omejitve,
ki so strukturirale novo levico, pa so ironično zaznamovale tudi vzpon
nove desnice (prim: ibid.: str. 77–78).
Zgodovinsko tudi R. in E. Skidelsky (prim. 2012) izpostavita dva
razloga za odmik od varnosti socialne politike: zahod je bil primoran po
speševati rast, da je lahko ostal v vojaški tekmi s sovjetskim blokom, ki je
na račun zatiranja zasebne porabe v šestdesetih več vlagal v oboroževan
je. Zahod je želel tako pokazati, da lahko zagotovi oboje, orožje in dobri
ne. Hkrati je hitrejša ekonomska rast pomenila način obhajanja vprašanja
moči. Nudila je izboljšanje položaja revnih, ne da bi bilo treba zviševa
ti davke bogatim. Zagovorniki rasti v šestdesetih so bile predvsem leve in
levosredinske politične stranke ter ekonomisti, ki so se odmikali od ide
je javnega lastništva in so iskali drugačne načine zagotavljanja socialnega
standarda in doseganja idealov družbene enakosti. Idealizaciji rasti se je v
poznih sedemdesetih in v zgodnjih osemdesetih pridružila ideološka za
verovanost v tržni sistem (Thatcher-Regan). Rast naj ne bi bila odvisna od
načrtovanja, ampak od svobode, ki je bila zagotovljena tržišču. Neenako
sti so bile dopustne, saj naj bi bogatejši z ustvarjanjem bogastva izboljšali
možnosti tudi tistim manj uspešnim (prim. ibid.: str. 182–183). Ekonom
7 Mirowski (prim. 2015) razpira vpogleda v postopne zamike znotraj koncepta neoliberalizma,
ki ga, kot pokaže skupaj s sodelavci, ne gre enostavno enačiti smo z ekonomizmom, še manj
pa z »laissez faire«. Slednji je sicer eden od možnih regulativnih mehanizmov znotraj politične
ekonomije v (neo)liberalnih ekonomskih praksah, ni pa nujno edini, kar Ptak (ibid.) demon-
strirara na primeru nemškega ordoliberalizma.
8 Le-ta je produktivno omogočil pomnožitev niza svoboščin – žensk, nebelcev, homoseksualcev …
32
in družbenih diskurzih ter praksah umikala ideji osebne svobode, v polju
ekonomije pa tezi o prosti konkurenci, ki naj bi prinesla tudi učinkovitost
drugih podsistemov družbe in ne le gospodarstva.7
Tako v ZDA kot kasneje v zahodnoevropskih liberalnih državah
se je nova liberalna misel oblikovala v relaciji do povojne socialne politi
ke. Judt (prim. 2010) ta premik tematizira na ozadju generacijskega pre
pada iz šestdesetih let dvajsetega stoletja. Generacije, rojene po letu 1945,
so pogoje, ki jim jih je zagotavljala socialna država, dojemale kot nekaj sa
moumevnega. Vse več je bilo tistih, ki so si optimistično obetali družbe
no mobilnost navzgor, tudi s podaljševanjem izobraževanja. Del varno
sti in materialnih ugodnosti je omogočil tudi napredek proizvodnje in
industrije ter posledično zamajal volilno bazo stare levice, tradicionalne
skupnosti delavskih razredov, ki se je ob spremenjenih pogojih produkcije
postopoma krčila (prim. ibid.: str. 74–75). Ob tem je vse bolj izobražen del
mladih krepil nastanek nove levice, ki je v idejah in praksah socialne pra
vičnosti videla dušenje osebnega. Neomejena svoboda izražanja in indivi
dualizem pod sloganom »osebno je politično«8 in moteče javne omejitve,
ki so strukturirale novo levico, pa so ironično zaznamovale tudi vzpon
nove desnice (prim: ibid.: str. 77–78).
Zgodovinsko tudi R. in E. Skidelsky (prim. 2012) izpostavita dva
razloga za odmik od varnosti socialne politike: zahod je bil primoran po
speševati rast, da je lahko ostal v vojaški tekmi s sovjetskim blokom, ki je
na račun zatiranja zasebne porabe v šestdesetih več vlagal v oboroževan
je. Zahod je želel tako pokazati, da lahko zagotovi oboje, orožje in dobri
ne. Hkrati je hitrejša ekonomska rast pomenila način obhajanja vprašanja
moči. Nudila je izboljšanje položaja revnih, ne da bi bilo treba zviševa
ti davke bogatim. Zagovorniki rasti v šestdesetih so bile predvsem leve in
levosredinske politične stranke ter ekonomisti, ki so se odmikali od ide
je javnega lastništva in so iskali drugačne načine zagotavljanja socialnega
standarda in doseganja idealov družbene enakosti. Idealizaciji rasti se je v
poznih sedemdesetih in v zgodnjih osemdesetih pridružila ideološka za
verovanost v tržni sistem (Thatcher-Regan). Rast naj ne bi bila odvisna od
načrtovanja, ampak od svobode, ki je bila zagotovljena tržišču. Neenako
sti so bile dopustne, saj naj bi bogatejši z ustvarjanjem bogastva izboljšali
možnosti tudi tistim manj uspešnim (prim. ibid.: str. 182–183). Ekonom
7 Mirowski (prim. 2015) razpira vpogleda v postopne zamike znotraj koncepta neoliberalizma,
ki ga, kot pokaže skupaj s sodelavci, ne gre enostavno enačiti smo z ekonomizmom, še manj
pa z »laissez faire«. Slednji je sicer eden od možnih regulativnih mehanizmov znotraj politične
ekonomije v (neo)liberalnih ekonomskih praksah, ni pa nujno edini, kar Ptak (ibid.) demon-
strirara na primeru nemškega ordoliberalizma.
8 Le-ta je produktivno omogočil pomnožitev niza svoboščin – žensk, nebelcev, homoseksualcev …
32
