Page 23 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 23
z. kodelja ■ nekaj misli o pravičnosti, neoliberalizmu in izobraževanju
administrativne oblasti nad vednostjo. Pred tem je sicer oblast prav tako
poskušala nadzorovati vednost, vendar ne prek evalvacije. Najbolj pogost
način nadzora vednosti v preteklosti je bila cenzura, pozneje pa je bila cen
zura v glavnem opuščena, ker je bila v nasprotju s pravico do svobode mis
li in posledično tudi z akademsko svobodo, ki je običajno opredeljena kot
pravica univerzitetnih učiteljev do svobode raziskovanja, poučevanja in
objavljanja izsledkov svojih raziskav. Ta pravica je v nekaterih državah za
varovana celo z ustavo. Zato se je v teh in tudi v drugih sodobnih demokra
tičnih državah možnost kontrole vednosti prek cenzure zreducirala na mi
nimum. Ker pa se interes oblasti za kontrolo vednosti ni zmanjšal, ampak
se je v tako imenovani družbi znanja močno povečal, je morala oblast naj
ti drugačen način kontrole vednosti. Našla ga je v evalvaciji. Ta ji omogo
ča nadzorovati produkcijo in prenašanje vednosti, poleg tega pa ji daje tudi
možnost, da sama določi normo resnice in s tem pove, »kaj je sprejemljivo
in kaj ne, kaj je dobro in kaj je slabo, kaj je resnično in kaj ni resnično, kaj
je uporabno in kaj ni uporabno« (Zarka, 2012: str. 282). Iz tega se vidi, da
oblasti ne zanima »iskanje resnice kot takšne«, ampak nekaj, kar Zarka
imenuje potrditev ali »akreditacija nekega mišljenja, mnenja ali diskurza
kot resničnega. Oblast torej zanima resnica kot norma, to se pravi način,
na katerega določeno pravilo v danem trenutku obvelja kot norma resnič
nega. Proces akreditacije je za oblast zanimiv toliko, kolikor postavlja nor
mo, ki omogoča razlikovati med resničnim in neresničnim, sprejemljivim
in nesprejemljivim, normalnim in nenormalnim, učinkovitim in neučin
kovitim itn. Drugače rečeno, akreditacija omogoča, da oblast vpelje dolo
čen režim resnice diskurzov« (Zarka, 2009a: str. 120), s čimer »oblast v
vednost vnese red, ki ga lahko upravičeno razumemo kot disciplinarne
ga« (ibid.) v Foucaultovem pomenu besede, saj vključuje nagrade in kazni.
Nagrada je, če se denimo evalvacijski postopek konča z odobritvijo finan
ciranja prijavljenega raziskovalnega projekta, kazen pa, če se konča z zavr
nitvijo. Podobno velja za habilitacijski postopek na univerzi, ki je v bistvu
tudi evalvacija: pozitivna odločitev habilitacijske komisije je za kandidata
nagrada, negativna pa kazen.10
10 Že samo iz teh primerov lahko vidimo, kako veliko moč imajo evalvatorji, pa naj gre za
ustanove ali posameznike. V njihovih rokah je usoda univerzitetnih učiteljev in razisko
valcev, fakultetnih oddelkov, raziskovalnih skupin in celih univerz. Spomnimo se samo,
kakšen vpliv so imele nanje razne nacionalne agencije za evalvacijo s tem, ko so uvedle
vrednotenje kakovosti raziskovalnega dela na podlagi bibliometričnih kazalcev, ali pa tuja
ustanova, ki je naredila lestvico najboljših univerz na svetu na podlagi meril kakovosti, ki jih
je sama postavila. V obeh primerih je bil odziv tistih, ki so bili objekt takšnih evalvacijskih
postopkov, po svoje razumljiv, a hkrati tudi presenetljiv. Prav osupljivo je namreč, koliko
znanstvenikov in univerzitetnih učiteljev vse bolj in bolj presoja svojo vrednost glede na
število svojih publikacij ali citatov in kako nekritično so »avtonomne« univerze prevzele
šanghajske kriterije kot merilo lastne kvalitete ter se jim začele vneto prilagajati.
21
administrativne oblasti nad vednostjo. Pred tem je sicer oblast prav tako
poskušala nadzorovati vednost, vendar ne prek evalvacije. Najbolj pogost
način nadzora vednosti v preteklosti je bila cenzura, pozneje pa je bila cen
zura v glavnem opuščena, ker je bila v nasprotju s pravico do svobode mis
li in posledično tudi z akademsko svobodo, ki je običajno opredeljena kot
pravica univerzitetnih učiteljev do svobode raziskovanja, poučevanja in
objavljanja izsledkov svojih raziskav. Ta pravica je v nekaterih državah za
varovana celo z ustavo. Zato se je v teh in tudi v drugih sodobnih demokra
tičnih državah možnost kontrole vednosti prek cenzure zreducirala na mi
nimum. Ker pa se interes oblasti za kontrolo vednosti ni zmanjšal, ampak
se je v tako imenovani družbi znanja močno povečal, je morala oblast naj
ti drugačen način kontrole vednosti. Našla ga je v evalvaciji. Ta ji omogo
ča nadzorovati produkcijo in prenašanje vednosti, poleg tega pa ji daje tudi
možnost, da sama določi normo resnice in s tem pove, »kaj je sprejemljivo
in kaj ne, kaj je dobro in kaj je slabo, kaj je resnično in kaj ni resnično, kaj
je uporabno in kaj ni uporabno« (Zarka, 2012: str. 282). Iz tega se vidi, da
oblasti ne zanima »iskanje resnice kot takšne«, ampak nekaj, kar Zarka
imenuje potrditev ali »akreditacija nekega mišljenja, mnenja ali diskurza
kot resničnega. Oblast torej zanima resnica kot norma, to se pravi način,
na katerega določeno pravilo v danem trenutku obvelja kot norma resnič
nega. Proces akreditacije je za oblast zanimiv toliko, kolikor postavlja nor
mo, ki omogoča razlikovati med resničnim in neresničnim, sprejemljivim
in nesprejemljivim, normalnim in nenormalnim, učinkovitim in neučin
kovitim itn. Drugače rečeno, akreditacija omogoča, da oblast vpelje dolo
čen režim resnice diskurzov« (Zarka, 2009a: str. 120), s čimer »oblast v
vednost vnese red, ki ga lahko upravičeno razumemo kot disciplinarne
ga« (ibid.) v Foucaultovem pomenu besede, saj vključuje nagrade in kazni.
Nagrada je, če se denimo evalvacijski postopek konča z odobritvijo finan
ciranja prijavljenega raziskovalnega projekta, kazen pa, če se konča z zavr
nitvijo. Podobno velja za habilitacijski postopek na univerzi, ki je v bistvu
tudi evalvacija: pozitivna odločitev habilitacijske komisije je za kandidata
nagrada, negativna pa kazen.10
10 Že samo iz teh primerov lahko vidimo, kako veliko moč imajo evalvatorji, pa naj gre za
ustanove ali posameznike. V njihovih rokah je usoda univerzitetnih učiteljev in razisko
valcev, fakultetnih oddelkov, raziskovalnih skupin in celih univerz. Spomnimo se samo,
kakšen vpliv so imele nanje razne nacionalne agencije za evalvacijo s tem, ko so uvedle
vrednotenje kakovosti raziskovalnega dela na podlagi bibliometričnih kazalcev, ali pa tuja
ustanova, ki je naredila lestvico najboljših univerz na svetu na podlagi meril kakovosti, ki jih
je sama postavila. V obeh primerih je bil odziv tistih, ki so bili objekt takšnih evalvacijskih
postopkov, po svoje razumljiv, a hkrati tudi presenetljiv. Prav osupljivo je namreč, koliko
znanstvenikov in univerzitetnih učiteljev vse bolj in bolj presoja svojo vrednost glede na
število svojih publikacij ali citatov in kako nekritično so »avtonomne« univerze prevzele
šanghajske kriterije kot merilo lastne kvalitete ter se jim začele vneto prilagajati.
21
