Page 28 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 28
šolsko polje, letnik xxvii, številka 5–6
izobraževalnih politik. Med temi cilji so izstopali predvsem trije: učinko
vitost izobraževalnih sistemov, prilagoditev izobraževanja potrebam gos
podarstva in privatizacija šolstva. Toda že takrat je tudi politikom in na
črtovalcem šolskih reform postajalo vse bolj jasno, da ti cilji ne zadoščajo
več. Zato so dodali še enega, ki se od naštetih močno razlikuje – pravič
nost. Tako je vsaj v EU že kako desetletje promocija pravičnosti v izobra
ževanju eksplicitno priznana kot pomemben cilj, pravični izobraževal
ni sistemi pa so razumljeni kot področje posebnega pomena za doseganje
socialne pravičnosti. Videti je celo, da je širši družbeni konsenz glede iz
obraževalnih reform mogoče doseči le, če ljudje dojemajo razlike, ki naj bi
jih reforma prinesla, kot pravične. Toda če želimo oceniti, kako pravični
ali krivični so različni izobraževalni sistemi, poleg tega pa tudi ugotoviti,
zakaj so tako pravični ali krivični, kot se kažejo, je odločilno, da imamo na
razpolago pametne kazalnike, ki bodo ustrezno zajeli dosežke posamez
nih držav glede pravičnosti njihovih izobraževalnih sistemov. Kajti izbira
napačnih kazalnikov, pravi Van Parijs, bi ustvarila sprevržene spodbude,
to pa bi bilo slabše, kot če ne bi storili ničesar. Doslej je bil izdelan koncep
tualni okvir za oblikovanje sistema primerljivih kazalnikov pravičnosti, ki
dopušča razpravo o pravičnem izobraževalnem sistemu v kontekstu raz
ličnih filozofskih teorij pravičnosti (utilitarizem in teorije, ki so jih razvili
Rawls, Walzer in Sen).15 Prav tako so bile predstavljene tudi nekatere ugo
tovitve glede pravičnosti obstoječih izobraževalnih sistemov, ki izhajajo iz
aplikacije teh kazalnikov. Kljub temu pa ostaja vprašanje, kaj je pravičen
izobraževalni sistem, še vedno odprto.
Literatura
Bailey, Ch. (1984) Beyond the Present and the Particular: A theory of Liberal
Education. London: Routledge & Kegan Paul.
Bedeschi, G. (1999) Storia del pensiero liberale. Roma-Bari: Laterza.
Berti, E. (2014) Il bene di chi? Bene pubblico e bene privato nella storia. Geno
va: Casa Editrice Marietti.
Bobbio, N. (1995) Il futuro della democrazia. Torino: Einaudi.
Bridges, D. in McLaughlin, T. H. (1994) Introduction. V Bridges, D. in Mc
Laughlin, T. H. (ur.). Education and the Market Place. London: Falmer
Press.
Brighouse, H. (2000) School Choice and Social Justice. New York: Oxford
Univerity Press.
Brighouse, H. (2008) Justice. Cambridge: Polity Press.
15 Te kazalnike je leta 2001 pripravila skupina strokovnjakov pod imenom The European
Group of Research on Equity of the Educational Systems.
26
izobraževalnih politik. Med temi cilji so izstopali predvsem trije: učinko
vitost izobraževalnih sistemov, prilagoditev izobraževanja potrebam gos
podarstva in privatizacija šolstva. Toda že takrat je tudi politikom in na
črtovalcem šolskih reform postajalo vse bolj jasno, da ti cilji ne zadoščajo
več. Zato so dodali še enega, ki se od naštetih močno razlikuje – pravič
nost. Tako je vsaj v EU že kako desetletje promocija pravičnosti v izobra
ževanju eksplicitno priznana kot pomemben cilj, pravični izobraževal
ni sistemi pa so razumljeni kot področje posebnega pomena za doseganje
socialne pravičnosti. Videti je celo, da je širši družbeni konsenz glede iz
obraževalnih reform mogoče doseči le, če ljudje dojemajo razlike, ki naj bi
jih reforma prinesla, kot pravične. Toda če želimo oceniti, kako pravični
ali krivični so različni izobraževalni sistemi, poleg tega pa tudi ugotoviti,
zakaj so tako pravični ali krivični, kot se kažejo, je odločilno, da imamo na
razpolago pametne kazalnike, ki bodo ustrezno zajeli dosežke posamez
nih držav glede pravičnosti njihovih izobraževalnih sistemov. Kajti izbira
napačnih kazalnikov, pravi Van Parijs, bi ustvarila sprevržene spodbude,
to pa bi bilo slabše, kot če ne bi storili ničesar. Doslej je bil izdelan koncep
tualni okvir za oblikovanje sistema primerljivih kazalnikov pravičnosti, ki
dopušča razpravo o pravičnem izobraževalnem sistemu v kontekstu raz
ličnih filozofskih teorij pravičnosti (utilitarizem in teorije, ki so jih razvili
Rawls, Walzer in Sen).15 Prav tako so bile predstavljene tudi nekatere ugo
tovitve glede pravičnosti obstoječih izobraževalnih sistemov, ki izhajajo iz
aplikacije teh kazalnikov. Kljub temu pa ostaja vprašanje, kaj je pravičen
izobraževalni sistem, še vedno odprto.
Literatura
Bailey, Ch. (1984) Beyond the Present and the Particular: A theory of Liberal
Education. London: Routledge & Kegan Paul.
Bedeschi, G. (1999) Storia del pensiero liberale. Roma-Bari: Laterza.
Berti, E. (2014) Il bene di chi? Bene pubblico e bene privato nella storia. Geno
va: Casa Editrice Marietti.
Bobbio, N. (1995) Il futuro della democrazia. Torino: Einaudi.
Bridges, D. in McLaughlin, T. H. (1994) Introduction. V Bridges, D. in Mc
Laughlin, T. H. (ur.). Education and the Market Place. London: Falmer
Press.
Brighouse, H. (2000) School Choice and Social Justice. New York: Oxford
Univerity Press.
Brighouse, H. (2008) Justice. Cambridge: Polity Press.
15 Te kazalnike je leta 2001 pripravila skupina strokovnjakov pod imenom The European
Group of Research on Equity of the Educational Systems.
26
