Page 20 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 20
šolsko polje, letnik xxvii, številka 5–6
ti: koristnost in učinkovitost. Vrednoti torej, ki sta po Lavalovem mnenju
uničujoči za tradicionalni model javne šole, saj postaja šola vse manj avto
nomni kraj širjenja vednosti, socialne integracije, moralnega oblikovanja
in formiranja razsvetljenega državljana ter vse bolj kraj vzgoje potrošnika.
Posledica tovrstnega razumevanja šole je tudi spremenjeni pogled na vlogo
staršev in pogled samih staršev na šolo. Tako, kot imajo potrošniki pravi
co izbrati in kupiti katerokoli blago, ki se nahaja na trgu, naj bi imeli tudi
starši pravico izbrati šolo in vrsto izobrazbe za svoje otroke. Za starše se si
cer ne predpostavlja, da so neposredni potrošniki izobraževalnih dobrin
(znanje, veščine itd.), ki jih šole nudijo (to so pač njihovi otroci), temveč,
da so tisti, ki najbolje vedo ne samo, katera šola in katera vrsta izobrazbe
je za njihove otroke najboljša, ampak tudi, kaj naj se v šoli učijo. Zato ne
kateri zagovorniki neoliberalne koncepcije izobraževalnega trga zahteva
jo poleg financiranja zasebnih šol (ki naj bi povečalo ponudbo na trgu šol
in omogočilo staršem dejansko izbiro šole v skladu z lastnimi preferenca
mi) tudi večji vpliv staršev na določanje šolskega kurikula in ciljev vzgoje
in izobraževanja.6 Ker je določanje kurikula in ciljev običajno v pristojno
sti države, s tem pravzaprav zahtevajo dvoje: večjo vlogo trga in minimal
no vlogo države (postavljanje minimalnih standardov, ki jih šole morajo
doseči, in zagotovitev mehanizmov kontrole doseganja teh standardov).
Ta nova politika izobraževanja se je začela v začetku osemdesetih let
prejšnjega stoletja v tistih državah, v katerih je prišlo do hitrega vzpona
neoliberalizma, ki se je najprej kazal v dveh tipičnih podobah: v podobi
reag anizma v ZDA in thatcherizma v Veliki Britaniji. Reaganova politika
izobraževanja, s katero je želel rešiti ameriško nacijo iz ogroženosti, v kateri
se je po takratnih uradnih ocenah znašla zaradi slabega znanja ameriških
otrok v primerjavi z znanjem otrok v drugih državah, je v veliki meri sledi
la naukom Miltona Friedmana, ki zagovarja idejo minimalne vloge države
in se zavzema za uveljavitev tržnih mehanizmov tudi na področju izobra
ževanja. Prepričan je namreč, da bi trg zagotovil boljšo in bolj raznoliko po
nudbo izobraževanja, večjo možnost svobodne izbire, in zaradi konkuren
ce tudi cenejše storitve in večjo kvaliteto. Eden glavnih ukrepov, ki ga v ta
namen predlaga Friedman, je uvedba šolskih bonov oziroma vavčerjev, ki
naj bi odpravila državni monopol in uvedla svobodni trg tudi na področ
ju izobraževanja. Ta ideja je doživela številne kritike,7 prav tako pa je bila
predmet kritike tudi poznejša zahteva po minimalni vlogi države pri do
6 Podrobnejšo kritično obravnavo ideje izobraževalnega trga in z njim povezanega po-
jmovanja staršev kot potrošnikov najdemo na primer v razpravah Bridgesa, Whitta in
McLaughlina (1994).
7 Naj na tem mestu navedem le eno tujo in eno domačo: Brighouse (2000), Šimenc (1996).
18
ti: koristnost in učinkovitost. Vrednoti torej, ki sta po Lavalovem mnenju
uničujoči za tradicionalni model javne šole, saj postaja šola vse manj avto
nomni kraj širjenja vednosti, socialne integracije, moralnega oblikovanja
in formiranja razsvetljenega državljana ter vse bolj kraj vzgoje potrošnika.
Posledica tovrstnega razumevanja šole je tudi spremenjeni pogled na vlogo
staršev in pogled samih staršev na šolo. Tako, kot imajo potrošniki pravi
co izbrati in kupiti katerokoli blago, ki se nahaja na trgu, naj bi imeli tudi
starši pravico izbrati šolo in vrsto izobrazbe za svoje otroke. Za starše se si
cer ne predpostavlja, da so neposredni potrošniki izobraževalnih dobrin
(znanje, veščine itd.), ki jih šole nudijo (to so pač njihovi otroci), temveč,
da so tisti, ki najbolje vedo ne samo, katera šola in katera vrsta izobrazbe
je za njihove otroke najboljša, ampak tudi, kaj naj se v šoli učijo. Zato ne
kateri zagovorniki neoliberalne koncepcije izobraževalnega trga zahteva
jo poleg financiranja zasebnih šol (ki naj bi povečalo ponudbo na trgu šol
in omogočilo staršem dejansko izbiro šole v skladu z lastnimi preferenca
mi) tudi večji vpliv staršev na določanje šolskega kurikula in ciljev vzgoje
in izobraževanja.6 Ker je določanje kurikula in ciljev običajno v pristojno
sti države, s tem pravzaprav zahtevajo dvoje: večjo vlogo trga in minimal
no vlogo države (postavljanje minimalnih standardov, ki jih šole morajo
doseči, in zagotovitev mehanizmov kontrole doseganja teh standardov).
Ta nova politika izobraževanja se je začela v začetku osemdesetih let
prejšnjega stoletja v tistih državah, v katerih je prišlo do hitrega vzpona
neoliberalizma, ki se je najprej kazal v dveh tipičnih podobah: v podobi
reag anizma v ZDA in thatcherizma v Veliki Britaniji. Reaganova politika
izobraževanja, s katero je želel rešiti ameriško nacijo iz ogroženosti, v kateri
se je po takratnih uradnih ocenah znašla zaradi slabega znanja ameriških
otrok v primerjavi z znanjem otrok v drugih državah, je v veliki meri sledi
la naukom Miltona Friedmana, ki zagovarja idejo minimalne vloge države
in se zavzema za uveljavitev tržnih mehanizmov tudi na področju izobra
ževanja. Prepričan je namreč, da bi trg zagotovil boljšo in bolj raznoliko po
nudbo izobraževanja, večjo možnost svobodne izbire, in zaradi konkuren
ce tudi cenejše storitve in večjo kvaliteto. Eden glavnih ukrepov, ki ga v ta
namen predlaga Friedman, je uvedba šolskih bonov oziroma vavčerjev, ki
naj bi odpravila državni monopol in uvedla svobodni trg tudi na področ
ju izobraževanja. Ta ideja je doživela številne kritike,7 prav tako pa je bila
predmet kritike tudi poznejša zahteva po minimalni vlogi države pri do
6 Podrobnejšo kritično obravnavo ideje izobraževalnega trga in z njim povezanega po-
jmovanja staršev kot potrošnikov najdemo na primer v razpravah Bridgesa, Whitta in
McLaughlina (1994).
7 Naj na tem mestu navedem le eno tujo in eno domačo: Brighouse (2000), Šimenc (1996).
18
