Page 27 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 27
z. kodelja ■ nekaj misli o pravičnosti, neoliberalizmu in izobraževanju
imajo korist oboji, sprejemljiv tudi za tiste, za katere bi se pozneje izkazalo,
da sodijo med učence, ki so v najslabšem položaju. Prepričljiv je tudi nje
gov možni argument, da v izvirni poziciji preračunljivi individui ne bi iz
brali izobraževalnega sistema, v katerem bi neenakosti privedle do stanja,
ko bi se položaj privilegiranih učencev izboljšal, tistih v najslabšem polo
žaju pa še poslabšal, saj verjetno ne bi izbrali sistema, v katerem bi se lahko
(če bi se pozneje izkazalo, da sodijo med tiste, ki so v najslabšem položaju)
znašli v slabšem položaju, kakor bi se, če bi izbrali takega, ki izključuje ne
enakosti, ali pa tistega, v katerem bi se zaradi neenakosti njihov položaj iz
boljšal. Ni pa tako gotovo, da bi tudi v primeru odločanja med izobraže
valnim sistemom, ki zagotavlja, da so neenakosti v njem dopustne samo,
če so v prid učencem, ki so v najslabšem položaju, in tistim izobraževalnim
sistemom, ki dopušča neenakosti tudi takrat, ko te niti ne poslabšajo niti
ne izboljšajo položaja tistih, ki so v najslabšem položaju, ampak izboljšajo
le položaj in življenjske perspektive privilegiranih učencev, izbrali prvega.
Kajti vsakdo bi v težnji, da bi izbral sistem, v katerem bo največ pridobil in
najmanj izgubil, lahko sklepal nekako takole: Če se bo izkazalo, da sodim
med privilegirane učence, se bo, če izmed omenjenih izobraževalnih siste
mov izberem drugega, moj položaj v vsakem primeru izboljšal. Če izberem
prvega, pa se bo moj položaj izboljšal le pod pogojem, da bodo neenakosti
v prid tudi učencem, ki so v najslabšem položaju. Torej je zame boljše, da
izberem drugega. Po drugi strani pa, če se bo izkazalo, da sodim med tiste,
ki so v najslabšem položaju, se moj položaj, če izberem drugega, ne bo po
slabšal. Toda če izberem prvega, se bo moj položaj izboljšal, ko se bo zara
di neenakosti izboljšal tudi položaj privilegiranih učencev. Zato je zame
boljše, da izberem prvega. Na podlagi tovrstnega sklepanja je potemtakem
možno, da bi se ljudje v izvirnem položaju odločili bodisi za prvega bodisi
za drugega. Iz tega sledi, da v nasprotju z Rawlsovim prepričanjem vendar
le ni tako samoumevno, da bi razumni in preračunljivi individui v fiktivni
izvirni poziciji izza tančice nevednosti izbrali izobraževalni sistem, ki za
gotavlja, da so neenakosti v njem dopustne samo, če so v prid učencem, ki
so v najslabšem položaju. Čisto mogoče je, da bi se nekateri raje odločili za
izobraževalni sistem, ki dopušča neenakosti tudi takrat, ko te ne izboljša
jo položaja učencev, ki so v najslabšem položaju, ampak le tistih, ki so že
tako ali tako v boljšem položaju.
Sklepna misel
Pred desetletjem ali dvema so v marsikateri državi prav neoliberalne ide
je, ki so jih prek ekspertnih mnenj in izvajanja svojih politik širile Svetov
na banka, Svetovna trgovinska organizacija, OECD in tudi Evropska ko
misija, še vedno v veliki meri določale glavne cilje njihovih nacionalnih
25
imajo korist oboji, sprejemljiv tudi za tiste, za katere bi se pozneje izkazalo,
da sodijo med učence, ki so v najslabšem položaju. Prepričljiv je tudi nje
gov možni argument, da v izvirni poziciji preračunljivi individui ne bi iz
brali izobraževalnega sistema, v katerem bi neenakosti privedle do stanja,
ko bi se položaj privilegiranih učencev izboljšal, tistih v najslabšem polo
žaju pa še poslabšal, saj verjetno ne bi izbrali sistema, v katerem bi se lahko
(če bi se pozneje izkazalo, da sodijo med tiste, ki so v najslabšem položaju)
znašli v slabšem položaju, kakor bi se, če bi izbrali takega, ki izključuje ne
enakosti, ali pa tistega, v katerem bi se zaradi neenakosti njihov položaj iz
boljšal. Ni pa tako gotovo, da bi tudi v primeru odločanja med izobraže
valnim sistemom, ki zagotavlja, da so neenakosti v njem dopustne samo,
če so v prid učencem, ki so v najslabšem položaju, in tistim izobraževalnim
sistemom, ki dopušča neenakosti tudi takrat, ko te niti ne poslabšajo niti
ne izboljšajo položaja tistih, ki so v najslabšem položaju, ampak izboljšajo
le položaj in življenjske perspektive privilegiranih učencev, izbrali prvega.
Kajti vsakdo bi v težnji, da bi izbral sistem, v katerem bo največ pridobil in
najmanj izgubil, lahko sklepal nekako takole: Če se bo izkazalo, da sodim
med privilegirane učence, se bo, če izmed omenjenih izobraževalnih siste
mov izberem drugega, moj položaj v vsakem primeru izboljšal. Če izberem
prvega, pa se bo moj položaj izboljšal le pod pogojem, da bodo neenakosti
v prid tudi učencem, ki so v najslabšem položaju. Torej je zame boljše, da
izberem drugega. Po drugi strani pa, če se bo izkazalo, da sodim med tiste,
ki so v najslabšem položaju, se moj položaj, če izberem drugega, ne bo po
slabšal. Toda če izberem prvega, se bo moj položaj izboljšal, ko se bo zara
di neenakosti izboljšal tudi položaj privilegiranih učencev. Zato je zame
boljše, da izberem prvega. Na podlagi tovrstnega sklepanja je potemtakem
možno, da bi se ljudje v izvirnem položaju odločili bodisi za prvega bodisi
za drugega. Iz tega sledi, da v nasprotju z Rawlsovim prepričanjem vendar
le ni tako samoumevno, da bi razumni in preračunljivi individui v fiktivni
izvirni poziciji izza tančice nevednosti izbrali izobraževalni sistem, ki za
gotavlja, da so neenakosti v njem dopustne samo, če so v prid učencem, ki
so v najslabšem položaju. Čisto mogoče je, da bi se nekateri raje odločili za
izobraževalni sistem, ki dopušča neenakosti tudi takrat, ko te ne izboljša
jo položaja učencev, ki so v najslabšem položaju, ampak le tistih, ki so že
tako ali tako v boljšem položaju.
Sklepna misel
Pred desetletjem ali dvema so v marsikateri državi prav neoliberalne ide
je, ki so jih prek ekspertnih mnenj in izvajanja svojih politik širile Svetov
na banka, Svetovna trgovinska organizacija, OECD in tudi Evropska ko
misija, še vedno v veliki meri določale glavne cilje njihovih nacionalnih
25
