Page 25 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 25
z. kodelja ■ nekaj misli o pravičnosti, neoliberalizmu in izobraževanju
njajo, da se uporabijo naključja narave ali socialnega konteksta le, če je to v
skupno dobro. Kajti nihče si ne zasluži svojih višjih naravnih sposobnosti,
prav tako pa tudi ne boljše startne pozicije v družbi. Toda to ne pomeni,
da teh razlik ni treba upoštevati, ali celo, da jih je treba odpraviti. Prav na
sprotno, pravi Rawls, osnovno strukturo družbe je treba organizirati tako,
da bodo ta naključja vsem v prid.13
Nozick vidi v obravnavanem Rawlsovem načelu razlike nedopusten
napad na lastninske pravice nadarjenih do lastne osebe in do njihovega
duha. Nozick se sicer strinja, da nismo zaslužni za svoje talente, vendar to
zanj ne pomeni, da zato nismo legitimni lastniki teh talentov. Po njego
vem prepričanju je obravnavanje talentov, ki jih nekdo ima, kot sredstva
v službi skupnih koristi ali v službi socialne kooperacije kot nečesa, kar je
samo na sebi dobro, način obravnavanja nadarjenih ljudi zgolj kot sred
stev in ne kot ciljev samih po sebi. Torej je takšno obravnavanje nadarje
nih v nasprotju s Kantovim kategoričnim imperativom, ki ga Rawls, za
vračajoč utilitaristično upravičevanje žrtvovanja nekaterih posameznikov
v imenu doseganja večjega skupnega dobrega, sam vključuje v svojo kon
cepcijo pravičnosti kot temeljno postavko (Nozick, 1974: str. 228). Toda
Nozickova ostra kritika Rawlsove obravnave naravnih sposobnosti in na
darjenosti se, kakor v svoji študiji poudarja Thomas Pogge, usmerja na na
pačno razumljeno idejo, da načelo razlike, kakršno brani Rawls v knjigi A
Theory of Justice, dopušča ali celo zahteva, da so nadarjene osebe uporab
ljene kot sredstva za dosego največjega možnega skupnega dobrega oziro
ma za dobrobit in koristi drugih (Pogge, 1989: str. 63–73). Tudi Van Parijs
meni, da so take kritike neutemeljene, ker Rawls sploh ne trdi, da so posa
meznikove naravne sposobnosti in talenti »skupna last«, temveč prav na
sprotno, da so last tistih posameznikov, ki jih posedujejo. Tisto, kar trdi,
je, da je porazdelitev talentov (in torej ne talentov samih) mogoče razumeti
kot »skupno last«, kot stvar skupnosti, ki šele omogoča številne komple
mentarnosti med talenti, ker so organizirani na način, da je mogoče iz teh
razlik potegniti dobiček (Meuret, 1999; Van Parijs, 1988).
Videli smo torej, da načelo razlike zahteva, da so nekatere primarne
družbene dobrine razdeljene v korist najbolj deprivilegiranih. Vendar to
načelo ne kaznuje privilegiranih zaradi izhodiščnih prednosti. Te namreč
niso ne pravične ne krivične. To, kar je lahko pravično ali ne, je samo na
čin, kako temeljne družbene institucije14 obravnavajo te izhodiščne razli
13 Pri tem je mišljena, kakor poudarja Rawls v svojem poznejšem delu Political Liberalism
(1996), predvsem »osnovna struktura« moderne ustavne demokracije, to so njene glavne
politične, socialne in ekonomske institucije.
14 Rawls (1999: str. 6) kot primere glavnih družbenih institucij navaja naslednje: pravno varst-
vo svobode misli in svobode vesti, konkurenčni trgi, privatna lastnina proizvajalnih sred-
stev, monogamna družina.
23
njajo, da se uporabijo naključja narave ali socialnega konteksta le, če je to v
skupno dobro. Kajti nihče si ne zasluži svojih višjih naravnih sposobnosti,
prav tako pa tudi ne boljše startne pozicije v družbi. Toda to ne pomeni,
da teh razlik ni treba upoštevati, ali celo, da jih je treba odpraviti. Prav na
sprotno, pravi Rawls, osnovno strukturo družbe je treba organizirati tako,
da bodo ta naključja vsem v prid.13
Nozick vidi v obravnavanem Rawlsovem načelu razlike nedopusten
napad na lastninske pravice nadarjenih do lastne osebe in do njihovega
duha. Nozick se sicer strinja, da nismo zaslužni za svoje talente, vendar to
zanj ne pomeni, da zato nismo legitimni lastniki teh talentov. Po njego
vem prepričanju je obravnavanje talentov, ki jih nekdo ima, kot sredstva
v službi skupnih koristi ali v službi socialne kooperacije kot nečesa, kar je
samo na sebi dobro, način obravnavanja nadarjenih ljudi zgolj kot sred
stev in ne kot ciljev samih po sebi. Torej je takšno obravnavanje nadarje
nih v nasprotju s Kantovim kategoričnim imperativom, ki ga Rawls, za
vračajoč utilitaristično upravičevanje žrtvovanja nekaterih posameznikov
v imenu doseganja večjega skupnega dobrega, sam vključuje v svojo kon
cepcijo pravičnosti kot temeljno postavko (Nozick, 1974: str. 228). Toda
Nozickova ostra kritika Rawlsove obravnave naravnih sposobnosti in na
darjenosti se, kakor v svoji študiji poudarja Thomas Pogge, usmerja na na
pačno razumljeno idejo, da načelo razlike, kakršno brani Rawls v knjigi A
Theory of Justice, dopušča ali celo zahteva, da so nadarjene osebe uporab
ljene kot sredstva za dosego največjega možnega skupnega dobrega oziro
ma za dobrobit in koristi drugih (Pogge, 1989: str. 63–73). Tudi Van Parijs
meni, da so take kritike neutemeljene, ker Rawls sploh ne trdi, da so posa
meznikove naravne sposobnosti in talenti »skupna last«, temveč prav na
sprotno, da so last tistih posameznikov, ki jih posedujejo. Tisto, kar trdi,
je, da je porazdelitev talentov (in torej ne talentov samih) mogoče razumeti
kot »skupno last«, kot stvar skupnosti, ki šele omogoča številne komple
mentarnosti med talenti, ker so organizirani na način, da je mogoče iz teh
razlik potegniti dobiček (Meuret, 1999; Van Parijs, 1988).
Videli smo torej, da načelo razlike zahteva, da so nekatere primarne
družbene dobrine razdeljene v korist najbolj deprivilegiranih. Vendar to
načelo ne kaznuje privilegiranih zaradi izhodiščnih prednosti. Te namreč
niso ne pravične ne krivične. To, kar je lahko pravično ali ne, je samo na
čin, kako temeljne družbene institucije14 obravnavajo te izhodiščne razli
13 Pri tem je mišljena, kakor poudarja Rawls v svojem poznejšem delu Political Liberalism
(1996), predvsem »osnovna struktura« moderne ustavne demokracije, to so njene glavne
politične, socialne in ekonomske institucije.
14 Rawls (1999: str. 6) kot primere glavnih družbenih institucij navaja naslednje: pravno varst-
vo svobode misli in svobode vesti, konkurenčni trgi, privatna lastnina proizvajalnih sred-
stev, monogamna družina.
23
