Page 24 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 24
šolsko polje, letnik xxvii, številka 5–6
Navedena analiza je pomembna, ker nam jasno pokaže, »kako –
skozi evalvacijo – oblast samo sebe postavlja kot oblast, za katero se pred
postavlja, da ve« (ibid.: str. 122). Na ta način, da ustvarja iluzijo o pose
sti vednosti, »ki je večja, ustreznejša in bolj veljavna od tistih, o katerih
presoja« (ibid.), si oblast poskuša zagotoviti dominacijo nad institucijami
produkcije in prenašanja vednosti. Naloga ideologije evalvacije pri tem je,
da upraviči to oblast.11
Neoliberalizem in pravičnost
Med neoliberalne teorije pravičnosti uvrščajo različni avtorji različne teo
rije, ključne pa se zdijo Hayekova, Friedmanova in predvsem Nozickova.
Na tem mestu bom nekoliko podrobneje kritično analiziral le Nozickovo
teorijo, ki je v bistvu kritika izjemno vplivne Rawlsove teorije pravično
sti.12 Glavni predmet njegove kritike je Rawlsovo načelo razlike. To nače
lo pravi, da so dopustne samo tiste neenakosti, ki prinašajo korist ljudem,
ki so v najslabšem položaju v neki družbi. To pa so tiste osebe, ki so v naj
slabšem položaju glede na kateregakoli od treh osnovnih vzrokov neena
kosti med ljudmi. To so bodisi tisti, ki izhajajo iz nižjih socialnih slojev,
bodisi manj naravno nadarjeni bodisi tisti, ki jim usoda ali sreča nista bili
naklonjeni (Rawls, 1975). V skladu z načelom razlike morajo biti ukrepi
različnih politik (šolske, zdravstvene, socialne itd.) namenjeni predvsem
izboljšanju dolgoročnih pričakovanj tistih, ki so najbolj defavorizirani. Če
je ta cilj mogoče doseči s posvečanjem večje pozornosti bolj nadarjenim,
je to dopustno, v nasprotnem primeru pa ne. Tisto, kar loči načelo raz
like od načela kompenzacije deprivilegiranih, je prav to, da načelo razli
ke implicira, da lahko posvetimo več pozornosti tudi bolj nadarjenim, če
se s tem izboljšajo dolgoročna pričakovanja in možnosti najbolj deprivile
giranih. Teorija pravičnosti kot poštenosti predpostavlja, da se ljudje stri
11 Toda pri tem je lahko uspešna le, če nas uspe prepričati, da večja in ustreznejša vednost
tistih, ki evalvirajo, ni le predpostavljena, temveč dejanska. O tem nas običajno poskuša
prepričati z argumentom, da so evalvatorji bili imenovani za evalvatorje ravno zato, ker
takšno vednost imajo. Ali je to prepričljiv argument ali ne, puščam na tem mestu ob strani.
Spomnil bi le na že prej omenjeni problem, s katerim smo soočeni tudi pri tovrstni argu-
mentaciji: regressus in infinitum.
12 Rawlsovo »splošno razumevanje pravičnosti sestoji iz ene same osrednje misli: ‚vse pri-
marne družbene dobrine – svoboda in možnost, dohodki in bogastvo ter podlaga samo-
spoštovanja – morajo biti razdeljene enako, razen če neenaka razdelitev ene ali vseh teh
dobrin ni v korist tistim v najslabšem položaju‘« (Kymlicka, 2005: str. 107). To splošno
razumevanje pravičnosti nato Rawls razdeli na tri dele, ki sestavljajo njegovi dve načeli
pravičnosti. 1: »Vsak mora imeti enako pravico do najobsežnejšega celovitega sistema
enakih temeljnih svoboščin, ki je združljiv s podobnim sistemom svoboščin za vse.« 2:
»Družbene in ekonomske neenakosti morajo biti urejene tako, da so hkrati: a) v največjo
korist tistim, ki so v najslabšem položaju, in b) povezane z javnimi službami in položaji, ki
so dostopni vsem pod pogoji nepristranske enakosti možnosti« (Rawls, 1971: str. 303).
22
Navedena analiza je pomembna, ker nam jasno pokaže, »kako –
skozi evalvacijo – oblast samo sebe postavlja kot oblast, za katero se pred
postavlja, da ve« (ibid.: str. 122). Na ta način, da ustvarja iluzijo o pose
sti vednosti, »ki je večja, ustreznejša in bolj veljavna od tistih, o katerih
presoja« (ibid.), si oblast poskuša zagotoviti dominacijo nad institucijami
produkcije in prenašanja vednosti. Naloga ideologije evalvacije pri tem je,
da upraviči to oblast.11
Neoliberalizem in pravičnost
Med neoliberalne teorije pravičnosti uvrščajo različni avtorji različne teo
rije, ključne pa se zdijo Hayekova, Friedmanova in predvsem Nozickova.
Na tem mestu bom nekoliko podrobneje kritično analiziral le Nozickovo
teorijo, ki je v bistvu kritika izjemno vplivne Rawlsove teorije pravično
sti.12 Glavni predmet njegove kritike je Rawlsovo načelo razlike. To nače
lo pravi, da so dopustne samo tiste neenakosti, ki prinašajo korist ljudem,
ki so v najslabšem položaju v neki družbi. To pa so tiste osebe, ki so v naj
slabšem položaju glede na kateregakoli od treh osnovnih vzrokov neena
kosti med ljudmi. To so bodisi tisti, ki izhajajo iz nižjih socialnih slojev,
bodisi manj naravno nadarjeni bodisi tisti, ki jim usoda ali sreča nista bili
naklonjeni (Rawls, 1975). V skladu z načelom razlike morajo biti ukrepi
različnih politik (šolske, zdravstvene, socialne itd.) namenjeni predvsem
izboljšanju dolgoročnih pričakovanj tistih, ki so najbolj defavorizirani. Če
je ta cilj mogoče doseči s posvečanjem večje pozornosti bolj nadarjenim,
je to dopustno, v nasprotnem primeru pa ne. Tisto, kar loči načelo raz
like od načela kompenzacije deprivilegiranih, je prav to, da načelo razli
ke implicira, da lahko posvetimo več pozornosti tudi bolj nadarjenim, če
se s tem izboljšajo dolgoročna pričakovanja in možnosti najbolj deprivile
giranih. Teorija pravičnosti kot poštenosti predpostavlja, da se ljudje stri
11 Toda pri tem je lahko uspešna le, če nas uspe prepričati, da večja in ustreznejša vednost
tistih, ki evalvirajo, ni le predpostavljena, temveč dejanska. O tem nas običajno poskuša
prepričati z argumentom, da so evalvatorji bili imenovani za evalvatorje ravno zato, ker
takšno vednost imajo. Ali je to prepričljiv argument ali ne, puščam na tem mestu ob strani.
Spomnil bi le na že prej omenjeni problem, s katerim smo soočeni tudi pri tovrstni argu-
mentaciji: regressus in infinitum.
12 Rawlsovo »splošno razumevanje pravičnosti sestoji iz ene same osrednje misli: ‚vse pri-
marne družbene dobrine – svoboda in možnost, dohodki in bogastvo ter podlaga samo-
spoštovanja – morajo biti razdeljene enako, razen če neenaka razdelitev ene ali vseh teh
dobrin ni v korist tistim v najslabšem položaju‘« (Kymlicka, 2005: str. 107). To splošno
razumevanje pravičnosti nato Rawls razdeli na tri dele, ki sestavljajo njegovi dve načeli
pravičnosti. 1: »Vsak mora imeti enako pravico do najobsežnejšega celovitega sistema
enakih temeljnih svoboščin, ki je združljiv s podobnim sistemom svoboščin za vse.« 2:
»Družbene in ekonomske neenakosti morajo biti urejene tako, da so hkrati: a) v največjo
korist tistim, ki so v najslabšem položaju, in b) povezane z javnimi službami in položaji, ki
so dostopni vsem pod pogoji nepristranske enakosti možnosti« (Rawls, 1971: str. 303).
22
