Page 19 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel

z. kodelja ■ nekaj misli o pravičnosti, neoliberalizmu in izobraževanju

zanj značilen totalizem, to se pravi »prilaščanje vseh sfer človeške dejavno­
sti, vseobsežno transformiranje družbenega življenja« (ibid.: str. 41). Fou­
cault je namreč razumel neoliberalizem kot »reprogramiranje liberalistič­
nega načina vladanja« ali, drugače rečeno, »kot artikuliranje specifične
vladajoče racionalnosti« (ibid.; Foucault, 2004: str. 25). Na to značilnost
neoliberalizma se opre Brown, ko opredeli neoliberalizem kot »vladajo­
čo racionalnost, ki na zelo specifičen način ‚ekonomizira‘ vse: človeška bit­
ja postanejo tržni dejavniki in nič drugega kot to, vsa področja dejavnosti
vel­jajo za trg in vsaka entiteta (naj bo javna ali zasebna, naj bo oseba, po­
slovna enota ali država) je vodena kot podjetje. Pomembno pri tem je, da tu
ne gre zgolj za to, da se poblagovljenje in monetarizacija razširita vsepovsod
– to je stari marksistični prikaz kapitalske transformacije vsakdanjega živ­
ljenja. Neoliberalizem skonstruira tudi sfere, ki ne proizvajajo bogastva –
denimo učenje, zmenke ali rekreacijo –, v tržnih pojmih, jih izpostavi trž­
nim meritvam in jim vlada s tržnimi tehnikami. In najpomembneje, ljudi
postavi kot »človeški kapital, ki mora nenehno skrbeti za svojo sedanj­o in
prihodnjo vrednost.« (Brown, 2015, v Mastnak, 2016: str. 41–42.)

V tem kontekstu bom v nadaljevanju obravnaval tudi vpliv neolibe­
ralizma na izobraževanje. Ta vpliv je bil in še vedno je zelo velik. Ta trdi­
tev velja tako za izobraževalne sisteme in politike v evropskih državah ka­
kor tudi širše v svetovnem merilu. Ni pa ta vpliv povsod enak. Prav tako
ni povsod in vedno viden že na prvi pogled. Na tem mestu ga tudi ni mo­
goče podrobneje predstaviti, kaj šele analizirati. Zato bom predstavil zgolj
nekaj vidikov te problematike, ki sem jo v posameznih segmentih nekoli­
ko natančneje obravnaval že v drugih besedilih. Dober vpogled v to prob­
lematiko ponuja že omenjena knjiga Christiana Lavala Šola ni podjetje, ki
že z naslovom jasno pove, kje je glavna nevarnost za šolo v času prevlade
neoliberalne ideologije izobraževanja, ki jo širijo zelo vplivne mednarodne
finančne in gospodarske ustanove (kot so Svetovna trgovinska organiza­
cija, Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, OECD) ter EU, spreje­
majo pa tudi številne države kot svojo nacionalno politiko izobraževanja.
Nevarnost vidi namreč Laval predvsem v tem, da se šolo vedno bolj razu­
me, kot da bi bila podjetje. In ker se jo razume kot podjetje, postaja na pri­
mer ravnatelj vedno bolj manager; cilj izobraževanja ni več toliko splošna
izobrazba, ampak predvsem uporabno znanje oziroma kompetence; samo
izobraževanje pa ni več razumljeno kot javno dobro, kot temeljna člove­
kova pravica, ki jo mora zagotoviti država, temveč kot zasebna dobrina
s predvsem ekonomsko vrednostjo, ki se obravnava kot vsako drugo bla­
go, ki se prodaja in kupuje na trgu. V tem neoliberalnem kontekstu je to­
rej šola vedno bolj podrejena gospodarstvu, njena poglavitna funkcija pa
je produkcija »človeškega kapitala«. V taki šoli dominirata dve vredno­

17