Page 201 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 201
vendramin, m.šimenc ■ preizkušanje enakosti med spoli v izobraževanju ...
Socio-kulturne transformacije so ustvarile kontekst, v katerem po
pularne percepcije razmerij med spoloma pogosto nakazujejo, da je femi
nizem kot tak nekaj preživetega. Pri tem diskurzu pa ne gre le za backlash
proti feminizmu, pač pa tudi za selektivno inkorporacijo feminizma (Bud
geon, 2011: str. 280–281). To je torej temeljna kontradikcija: feminizem je
hkrati vključen in zavrnjen.11 »Z zagotavljanjem, da je enakost dosežena,
se postfeministični diskurz osredotoča na dosežke žensk, jih spodbuja, naj
se vključijo v projekt individualiziranega samodefiniranja in privatizira
nega samoizražanja.« (Ibid.) Gre, kot pravi Lilijana Burcar, za strateško
prisvajanje in hkratno izvotljevanje feminizma (Burcar, 2011: str. 28–29).
Neoliberalizem, kot pravi Jessica Ringrose, »deluje kot totalizirajoč
diskurz, skozi katerega se rekonstituira subjektivnost v ekonomskih okvi
rih, kjer tržne vrednote in komodifikacija popolnoma zasitijo konstruk
cijo sebstva in drugega« (Ringrose, 2013: str. 3).12 In to gre lepo z roko v
roki s tezo, da sta neoliberalizem in postfeminizem diskurza, ki se vzajem
no krepita, da je neoliberalizem »ospoljen«, saj so ženske v večji meri kot
moški vključene v dinamiko sprememb, transformacij in samoregulacij
(Gill in Scharff, 2011: str. 7).13 Na kratko, nekontekstualizirano razume
vanje ideala »izbire« utrjuje režim osebne odgovornosti (McRobbie, nav.
po Budgeon, 2011: str. 286) in nerazumevanje ospoljenega konteksta oziro
ma strukturnih omejitev. Raziskave, o katerih poroča Shirley Budgeon, so
razkrile, da so si mlade ženske predstavljale ospoljena razmerja kot progre
sivno linearno pot k enakosti in da je bilo biti nekega spola videti kot manj
pomembno kot biti individuum. Spolna »enakovrednost« (gender equi
valence) je postavljena tako, da je pomen spolne različnosti minimaliziran,
okrepljen pa občutek individualne samoučinkovitosti. Kljub temu je situ
acija ambivalentna, saj mnogi vidiki spola ostajajo poudarjeni in cenjeni
ter so kot taki zahtevani od tistih žensk, ki želijo biti »uspešne« – ostaja
jo torej tradicionalni »diktati« ženskosti, kot so telesna privlačnost, teles
ni ideali, heteroseksualnost, ki jih ni mogoče zlahka zavrniti kot stvar in
dividualne »izbire« (Budgeon, 2011: str. 286).
Kar pa zadeva »opolnomočenje«: to res lahko okrepi občutek de
javne participacije, ki je povezan z individualiziranimi identitetami, puš
ča pa, kot pravi Shirley Budgeon, le malo prostora za razvijanje zavedan
11 Prim. npr. tudi Burcar, 2011; Vendramin, 2012. Lahko bi rekli tudi, da je bil del feminizma
vključen, da bi bil feminizem kot celota zavrnjen. Vključitev dela je paradoksno omogočila
zavrnitev celote, ta del pa je svoj smisel dobival prav od celote.
12 Ključna poteza neoliberalizma je razširitev tržne kulture na vsakdanje življenje in spodbu-
janje oblik potrošniškega državljanstva, ki koristijo le tistim, ki so že tako ali tako privilegi-
rani (Duggan, nav. po McRobbie, 2012: str. 29).
13 Za natančnejšo obdelavo razmerij med neoliberalizmom in postfeminizmom oz. še druge
ravni »močnega resoniranja« med obema gl. Gill in Scharff, 2011: str. 7.
199
Socio-kulturne transformacije so ustvarile kontekst, v katerem po
pularne percepcije razmerij med spoloma pogosto nakazujejo, da je femi
nizem kot tak nekaj preživetega. Pri tem diskurzu pa ne gre le za backlash
proti feminizmu, pač pa tudi za selektivno inkorporacijo feminizma (Bud
geon, 2011: str. 280–281). To je torej temeljna kontradikcija: feminizem je
hkrati vključen in zavrnjen.11 »Z zagotavljanjem, da je enakost dosežena,
se postfeministični diskurz osredotoča na dosežke žensk, jih spodbuja, naj
se vključijo v projekt individualiziranega samodefiniranja in privatizira
nega samoizražanja.« (Ibid.) Gre, kot pravi Lilijana Burcar, za strateško
prisvajanje in hkratno izvotljevanje feminizma (Burcar, 2011: str. 28–29).
Neoliberalizem, kot pravi Jessica Ringrose, »deluje kot totalizirajoč
diskurz, skozi katerega se rekonstituira subjektivnost v ekonomskih okvi
rih, kjer tržne vrednote in komodifikacija popolnoma zasitijo konstruk
cijo sebstva in drugega« (Ringrose, 2013: str. 3).12 In to gre lepo z roko v
roki s tezo, da sta neoliberalizem in postfeminizem diskurza, ki se vzajem
no krepita, da je neoliberalizem »ospoljen«, saj so ženske v večji meri kot
moški vključene v dinamiko sprememb, transformacij in samoregulacij
(Gill in Scharff, 2011: str. 7).13 Na kratko, nekontekstualizirano razume
vanje ideala »izbire« utrjuje režim osebne odgovornosti (McRobbie, nav.
po Budgeon, 2011: str. 286) in nerazumevanje ospoljenega konteksta oziro
ma strukturnih omejitev. Raziskave, o katerih poroča Shirley Budgeon, so
razkrile, da so si mlade ženske predstavljale ospoljena razmerja kot progre
sivno linearno pot k enakosti in da je bilo biti nekega spola videti kot manj
pomembno kot biti individuum. Spolna »enakovrednost« (gender equi
valence) je postavljena tako, da je pomen spolne različnosti minimaliziran,
okrepljen pa občutek individualne samoučinkovitosti. Kljub temu je situ
acija ambivalentna, saj mnogi vidiki spola ostajajo poudarjeni in cenjeni
ter so kot taki zahtevani od tistih žensk, ki želijo biti »uspešne« – ostaja
jo torej tradicionalni »diktati« ženskosti, kot so telesna privlačnost, teles
ni ideali, heteroseksualnost, ki jih ni mogoče zlahka zavrniti kot stvar in
dividualne »izbire« (Budgeon, 2011: str. 286).
Kar pa zadeva »opolnomočenje«: to res lahko okrepi občutek de
javne participacije, ki je povezan z individualiziranimi identitetami, puš
ča pa, kot pravi Shirley Budgeon, le malo prostora za razvijanje zavedan
11 Prim. npr. tudi Burcar, 2011; Vendramin, 2012. Lahko bi rekli tudi, da je bil del feminizma
vključen, da bi bil feminizem kot celota zavrnjen. Vključitev dela je paradoksno omogočila
zavrnitev celote, ta del pa je svoj smisel dobival prav od celote.
12 Ključna poteza neoliberalizma je razširitev tržne kulture na vsakdanje življenje in spodbu-
janje oblik potrošniškega državljanstva, ki koristijo le tistim, ki so že tako ali tako privilegi-
rani (Duggan, nav. po McRobbie, 2012: str. 29).
13 Za natančnejšo obdelavo razmerij med neoliberalizmom in postfeminizmom oz. še druge
ravni »močnega resoniranja« med obema gl. Gill in Scharff, 2011: str. 7.
199
