Page 198 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 198
šolsko polje, letnik xxvii, številka 5–6

Tu se bova osredotočila predvsem na problematiko enakosti med
spoloma oziroma spoli, ki se v zadnjem času povezuje s konceptom aka­
demskega dosežka, pri čemer pa se »spregleduje«, da so vplivi na dosežke
kompleksni, med drugim nanje vplivajo tudi struktura in dinamika šol­
ske organizacije, pedagogike v kurikulu in normativne sodbe, ki podpira­
jo učiteljska pričakovanja in drže (Wilkins, 2012: str. 765). Predvsem pa je
treba poudariti, da so kategorije premalo segmentirane, da ločnica po spo­
lu še zdaleč ne zadošča pri iskanju odgovora na vprašanje, kateremu spo­
lu gre danes bolje. Na ta način bi rada tudi nakazala, kako so dekleta in
fantje »vpotegnjeni« v konstelacije načinov razmišljanja in vedenja, ki jih
lahko označimo kot neoliberalne (ibid.: str. 777).

Kontekst

Leta 1995, ko je v Sloveniji izšla prva Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju
v RS, je bilo videti, da so postavljene bolj ali manj ustrezne zasnove za ob­
delavo problematike (ne)enakosti med spoloma v vzgoji in izobraževanju.
Opozorila je, da je v okviru otrokovih pravic treba spregovoriti tudi o pra­
vicah deklic in o protislovnosti ideje o enakih možnostih v neenakem sis­
temu edukacije, ki na tak ali drugačen način še vedno privilegira pripad­
nike enega spola. Enakost med spoloma je bila denimo definirana tudi kot
medpredmetna tema, vsaj nekateri kurikuli za prenovljeno, tj. devetletno,
osnovno šolo pa so udejanjali cilje enakosti med spoloma in prelamljali z
ustaljenimi reprezentacijami spolov oziroma bili dejansko proaktivni gle­
de uveljavljanja nediskriminatornosti (prim. Vendramin, 2005).4 Mogo­
če je reči, da je bilo spričo pozornosti in artikulacije problema neenako­
sti in seksizma pričakovati, da se bodo raziskovalno in praktično procesi
razgradn­ je neenakosti intenzivirali.5

Nova Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju iz leta 2011 pa nediskrimi­
natornost glede na spol sicer uvršča med t. i. strateške izzive in usmeritv­ e
vzgoje in izobraževanja, a postavlja drugačne poudarke: ugotavlja, da dek­

z ekonomskimi kategorijami (npr. storilnost, konkurenčnost, učinkovitost). Je to morda
konec tistega humanizma, ki je temeljil na nezainteresiranosti oziroma brezinteresnosti
in svobodni človeški dejavnosti (ibid.: str. 32; prim. tudi Šimenc in Kodelja, 2016)? Ne gre
zgolj za to, da bi morali biti bolj fleksibilni, bolj kvalificirani – da bi, skratka, »zvišali ravni
kompetentnosti zaposlenih, vse izobraževanje mora težiti k temu, da bi bolj upoštevali
‚naslovnika storitve‘, se pravi podjetje« (Laval, 2005: str. 37).
4 Posebno pozornost so denimo posvečali obravnavi družbeno »občutljivih« tem, nesek-
sistični rabi jezika ipd. (prim. Vendramin, 2005).
5 To se je v nekem obdobju tudi začelo dogajati, a se je potem – ni čisto jasno, kdaj natanko
– tudi ustavilo. Res je, da je interes pri bodočih učiteljicah in učiteljih bil, kar je denimo
zaznavno, če pogledamo teme diplomskih nalog, fakultete so začele ponujati tovrstno izo-
braževanje (poseben predmet ali v okviru kakega drugega predmeta), vprašanje pa je, kako
je s poudarki in prizadevanji na sistemski ravni (pa seveda tudi na izvedbeni).
196
   193   194   195   196   197   198   199   200   201   202   203