Page 197 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 197
reizkušanje enakosti med spoli v izobraževanju:
uspešnost ter neoliberalni in postfeministični
diskurzi
Valerija Vendramin in Marjan Šimenc
Vzadnjih letih oziroma desetletjih so prepoznavne težnje, da bi
nacion alne edukacijske politike sledile globalnim gospodarskim
trendom, kar je mogoče videti kot dokaz za vse večjo moč neolibe
ralne ideologije (Hakala et al., 2015: str. 250).1 Ker sta med njenimi fokusi
promocija učinkovitosti trgov in pomembnost tekmovanja, so tudi v izo
braževanju vrednote, kot so denimo solidarnost, sodelovanje, spoštovanje
ipd., odrinjene na stran – poudarjen pomen učinkovitosti je torej postala
stvar, ki ne zadeva le gospodarstva.
Kot pravi Michael Apple, je v tem okviru ena vrsta racionalnosti
močnejša kot vse druge: ekonomska racionalnost, ki jo zaznamujejo priva
tizacija, deregulacija in umikanje države z mnogih področij socialnega de
lovanja2 (Apple, 2000: str. 59, 60). Za mednarodne organizacije z liberal
no ideologijo, »pospremljeno z večino vlad razvitih držav, ki so ustvarile
to koncepcijo šole, je konkurenčnost postala prevladujoči aksiom vzgojno
-izobraževalnih sistemov«.3 Ta pa se »meri« predvsem z dosežki učencev
oz. učenk in je prikazana v mednarodnih primerjalnih lestvicah dosežkov.
1 Avtorji tega članka so precej kritični do dogodkov v finskem izobraževalnem sistemu
po letu 1990: šole so začele govoriti o odličnosti, okrepile so se povezave med šolami in
poslovnimi subjekti. Kar se je začelo na terciarni ravni, se je začelo prenašati v vsakdanje
funkcije/delovanje osnovnega šolanja (Hakala et al., 2015: str. 251). Morda nam zveni znano.
2 Za več gl. Harvey, 2012. Mimogrede, ena od kritik v tem kontekstu je tudi, da je vse posta-
lo »neoliberalno«. Domet in vsemogočnost izraza nas vsekakor izzivata, da odgovorimo
na vprašanje »kaj ni neoliberalno« (prim. Gill in Scharff, 2011: str. 6). (Vprašanje resonira,
kot pravita avtorici, s slavnim vprašanjem Stuarta Halla v navezavi na postkolonializem.)
Vsekakor je potrebne nekaj previdnosti z izrazjem, kajti če je vse neoliberalno, potem se
izgubi razlikovalna moč izraza. Vendar je težava v tem, da ima trditev nekaj upravičenosti.
Dominantna poteza dobe obarva celoto, tako da se povsod vidijo njene posledice.
3 C. Laval (2005: str. 31 in nasl.) ponuja tudi razmislek o tem, kako se danes pouk opisuje
195
uspešnost ter neoliberalni in postfeministični
diskurzi
Valerija Vendramin in Marjan Šimenc
Vzadnjih letih oziroma desetletjih so prepoznavne težnje, da bi
nacion alne edukacijske politike sledile globalnim gospodarskim
trendom, kar je mogoče videti kot dokaz za vse večjo moč neolibe
ralne ideologije (Hakala et al., 2015: str. 250).1 Ker sta med njenimi fokusi
promocija učinkovitosti trgov in pomembnost tekmovanja, so tudi v izo
braževanju vrednote, kot so denimo solidarnost, sodelovanje, spoštovanje
ipd., odrinjene na stran – poudarjen pomen učinkovitosti je torej postala
stvar, ki ne zadeva le gospodarstva.
Kot pravi Michael Apple, je v tem okviru ena vrsta racionalnosti
močnejša kot vse druge: ekonomska racionalnost, ki jo zaznamujejo priva
tizacija, deregulacija in umikanje države z mnogih področij socialnega de
lovanja2 (Apple, 2000: str. 59, 60). Za mednarodne organizacije z liberal
no ideologijo, »pospremljeno z večino vlad razvitih držav, ki so ustvarile
to koncepcijo šole, je konkurenčnost postala prevladujoči aksiom vzgojno
-izobraževalnih sistemov«.3 Ta pa se »meri« predvsem z dosežki učencev
oz. učenk in je prikazana v mednarodnih primerjalnih lestvicah dosežkov.
1 Avtorji tega članka so precej kritični do dogodkov v finskem izobraževalnem sistemu
po letu 1990: šole so začele govoriti o odličnosti, okrepile so se povezave med šolami in
poslovnimi subjekti. Kar se je začelo na terciarni ravni, se je začelo prenašati v vsakdanje
funkcije/delovanje osnovnega šolanja (Hakala et al., 2015: str. 251). Morda nam zveni znano.
2 Za več gl. Harvey, 2012. Mimogrede, ena od kritik v tem kontekstu je tudi, da je vse posta-
lo »neoliberalno«. Domet in vsemogočnost izraza nas vsekakor izzivata, da odgovorimo
na vprašanje »kaj ni neoliberalno« (prim. Gill in Scharff, 2011: str. 6). (Vprašanje resonira,
kot pravita avtorici, s slavnim vprašanjem Stuarta Halla v navezavi na postkolonializem.)
Vsekakor je potrebne nekaj previdnosti z izrazjem, kajti če je vse neoliberalno, potem se
izgubi razlikovalna moč izraza. Vendar je težava v tem, da ima trditev nekaj upravičenosti.
Dominantna poteza dobe obarva celoto, tako da se povsod vidijo njene posledice.
3 C. Laval (2005: str. 31 in nasl.) ponuja tudi razmislek o tem, kako se danes pouk opisuje
195
