Page 204 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 204
šolsko polje, letnik xxvii, številka 5–6
deklic vezana na predobstojoče »vednosti« glede »narave spola«, temu
ustrezno lahko poteka tudi interpretacija.17
Zaključne besede
Spol kot edina spremenljivka, s katero dokazujemo bodisi enakost bodi
si neenakost, radikalno dekontekstualizira izkušnje šolanja in uspešnosti
iz ekonomskih ter kulturnih dejavnikov (Ringrose, 2007: str. 480).18 Dis
kurz o uspešnih dekletih ima širok doseg ter potrjuje in soustvarja deklico
kot metaforo za neoliberalni diskurz osebnega uspeha, izbire in svobode,
s svojo drugo platjo, ki je osebna odgovornost za neuspeh (ibid.: str. 481).19
Šolska uspešnost se še zdaleč ne prevaja nujno v uspeh na, denimo, trgu
dela oziroma v kasnejšem poklicnem življenju (skupaj z vzponom na hier
arhični lestvici moči in dohodkov).
Kot denimo ugotavlja Londa Schiebinger (1999: str. 54) na prime
ru znanstvenih karier, je model, s pomočjo katerega se je poskušalo rešiti
problem odsotnosti deklet v znanosti, predpostavljal, da več kot bo deklet
vstopilo v cev na izobraževalnem začetku, več bomo na drugem koncu do
bili strokovnjakinj in tako napolnili bazen znanstvenih služb. Problem ni
bil videti stvar diskriminacije, pač pa bolj samo(de)selekcije, saj je veliko
deklet »prostovoljno« izstopilo iz sistema.
Literatura o tem, zakaj ženske zapuščajo znanost, poudarja različne
stvari: različna kulturna pričakovanja za fante in dekleta, spolne neena
kosti v izobraževanju in potencialno usodne učinke izolacije, ki jo izkuša
jo ženske na področjih, ki so tradicionalno rezervirana za moške. Mnogi
preučevalci, ki se osredotočajo na razloge, zakaj ženske zapuščajo znanost,
menijo, da tistim, ki so šle, ni uspelo: niso bile dovolj vztrajne, niso zdr
žale pritiska, niso dovolj objavljale ipd. Vendar pa, kot pravi Londa Schie
binger, včasih odidejo tudi uspešne ženske, ki se odločijo za odhod, potem
ko so že dosegle znanstvene položaje. Problem izboljševanja »puščajoče
17 Stvar je seveda kompleksnejša. Epistemološka »naravnanost« (samorefleksija raziskovalca
ali raziskovalke in omejitve dometa te samorefleksije) je pomembna nasploh, ne le pri razla-
gi razlik v dosežkih.
18 Ta dekontekstualnizacija hkrati tudi pomeni zasnovati/razumeti spol kot nediferencirano,
esencializirano in monolitno kategorijo, ki se dobro ujame z neoliberalnim »programom«
individualizacije, avtonomnega sebstva in vzpostavljanja samoodgovornosti (self-responsibi-
lization) za bodisi uspeh ali neuspeh v globaliziranih kontekstih marketizacije, negotovosti
in tveganja (Ringrose, 2007: str. 480).
19 Še več, kot pišeta Marjan Šimenc in Zdenko Kodelja, nujno je vseživljenjsko učenje, da bi
ostali kompetitivni na trgu dela. Samo tisti, ki se znajo in hočejo vseživljenjsko učiti, bodo
na trgu dela preživeli. Kot pokažeta avtorja, gre za »biti ali ne biti«, tako to ni več stvar
svobodne izbire, pač pa družbene prisile (poudarek besedila je sicer prav v tem »zabrisu«
razlikovanja med svobodo in nujo, ki se uveljavlja zadnje čase) (Šimenc in Kodelja, 2016: str.
1719).
202
deklic vezana na predobstojoče »vednosti« glede »narave spola«, temu
ustrezno lahko poteka tudi interpretacija.17
Zaključne besede
Spol kot edina spremenljivka, s katero dokazujemo bodisi enakost bodi
si neenakost, radikalno dekontekstualizira izkušnje šolanja in uspešnosti
iz ekonomskih ter kulturnih dejavnikov (Ringrose, 2007: str. 480).18 Dis
kurz o uspešnih dekletih ima širok doseg ter potrjuje in soustvarja deklico
kot metaforo za neoliberalni diskurz osebnega uspeha, izbire in svobode,
s svojo drugo platjo, ki je osebna odgovornost za neuspeh (ibid.: str. 481).19
Šolska uspešnost se še zdaleč ne prevaja nujno v uspeh na, denimo, trgu
dela oziroma v kasnejšem poklicnem življenju (skupaj z vzponom na hier
arhični lestvici moči in dohodkov).
Kot denimo ugotavlja Londa Schiebinger (1999: str. 54) na prime
ru znanstvenih karier, je model, s pomočjo katerega se je poskušalo rešiti
problem odsotnosti deklet v znanosti, predpostavljal, da več kot bo deklet
vstopilo v cev na izobraževalnem začetku, več bomo na drugem koncu do
bili strokovnjakinj in tako napolnili bazen znanstvenih služb. Problem ni
bil videti stvar diskriminacije, pač pa bolj samo(de)selekcije, saj je veliko
deklet »prostovoljno« izstopilo iz sistema.
Literatura o tem, zakaj ženske zapuščajo znanost, poudarja različne
stvari: različna kulturna pričakovanja za fante in dekleta, spolne neena
kosti v izobraževanju in potencialno usodne učinke izolacije, ki jo izkuša
jo ženske na področjih, ki so tradicionalno rezervirana za moške. Mnogi
preučevalci, ki se osredotočajo na razloge, zakaj ženske zapuščajo znanost,
menijo, da tistim, ki so šle, ni uspelo: niso bile dovolj vztrajne, niso zdr
žale pritiska, niso dovolj objavljale ipd. Vendar pa, kot pravi Londa Schie
binger, včasih odidejo tudi uspešne ženske, ki se odločijo za odhod, potem
ko so že dosegle znanstvene položaje. Problem izboljševanja »puščajoče
17 Stvar je seveda kompleksnejša. Epistemološka »naravnanost« (samorefleksija raziskovalca
ali raziskovalke in omejitve dometa te samorefleksije) je pomembna nasploh, ne le pri razla-
gi razlik v dosežkih.
18 Ta dekontekstualnizacija hkrati tudi pomeni zasnovati/razumeti spol kot nediferencirano,
esencializirano in monolitno kategorijo, ki se dobro ujame z neoliberalnim »programom«
individualizacije, avtonomnega sebstva in vzpostavljanja samoodgovornosti (self-responsibi-
lization) za bodisi uspeh ali neuspeh v globaliziranih kontekstih marketizacije, negotovosti
in tveganja (Ringrose, 2007: str. 480).
19 Še več, kot pišeta Marjan Šimenc in Zdenko Kodelja, nujno je vseživljenjsko učenje, da bi
ostali kompetitivni na trgu dela. Samo tisti, ki se znajo in hočejo vseživljenjsko učiti, bodo
na trgu dela preživeli. Kot pokažeta avtorja, gre za »biti ali ne biti«, tako to ni več stvar
svobodne izbire, pač pa družbene prisile (poudarek besedila je sicer prav v tem »zabrisu«
razlikovanja med svobodo in nujo, ki se uveljavlja zadnje čase) (Šimenc in Kodelja, 2016: str.
1719).
202
