Page 17 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 17
z. kodelja ■ nekaj misli o pravičnosti, neoliberalizmu in izobraževanju
1999), ki veljajo za enega od temeljev neoliberalizma, tega ne potrjujejo.
Kajti te razprave se ukvarjajo z zgodovino liberalizma, ne pa s sodobnim li
beralizmom. V sodobnosti namreč obstajajo poleg neoliberalizma še dru
ge vrste liberalizma, ki izhajajo iz starega liberalizma,3 ali natančneje reče
no, liberalizmov, saj ni enega samega liberalizma. Liberalizem, razumljen
v smislu nekakšne platonske večne in nespremenljive ideje ali neke enotne
filozofske, politične ali ekonomske teorije, namreč ne obstaja. Zato s tem
izrazom pogosto označujemo ne samo različne zgodovinsko in kulturno
pogojene liberalizme, temveč celo nasprotujoče si doktrine. V zgodovini
liberalne misli lahko najdemo liberalne mislece, kot je na primer Locke,
ki so utemeljili lastne koncepcije jusnaturalizma, in druge, ki so ga radi
kalno zavračali, obstajata tako etični (Kant) kakor tudi utilitaristični libe
ralizem (Bentham) itd. Toda o razlikah med različnimi liberalizmi lahko
govorimo le na podlagi predpostavke o obstoju določenih skupnih značil
nosti, ki omogočajo opredelitev liberalizma v smislu Weberjevih idealnih
tipov (Bedeschi, 1999: str. 1–3). Bobbio poudarja, da so bistvene značil
nosti liberalizma povezane z dvema področjema: z ekonomijo in politi
ko. Kot ekonomska teorija je liberalizem zagovornik tržne ekonomije, kot
politična teorija pa je zagovornik države, katere vladanje je omejeno na
neobhodni minimum (Bobbio, 1995: str. 123). Pravzaprav je liberalizem
»v obeh pogledih, ekonomskem in političnem, /…/ doktrina minimalne
države: država je nepogrešljiva, toda kljub temu škodljiva,« vendar anti
teza liberalni državi ni absolutna država (antiteza tej je demokratična dr
3 Najbolj znana in vplivna sodobna teorija liberalizma je teorija pravičnosti, ki jo je – iz
hajajoč iz Kantove filozofije in teorij družbene pogodbe – razvil John Rawls najprej v svoji
znameniti knjigi A Theory of Justice, ki je izšla leta 1971, pozneje pa jo je deloma spremenil in
dopolnil v skladu s teorijo političnega liberalizma in z njo pojmovanje politične pravično
sti, ki je, kolikor je le mogoče, neodvisna od metafizičnih oziroma celovitih filozofskih,
moralnih in religioznih naukov, ker je menil, da njegova dotedanja teorija pravičnosti
– razumljena kot del celovitega filozofskega in moralnega nauka – ni skladna s sodobno
pluralistično družbo, v kateri obstajajo tudi nezdružljivi filozofski, moralni in religiozni
nauki, saj pojmovanje pravičnosti, ki vključuje avtonomijo posameznika kot svoj bistveni
element, ni sprejemljivo za pripadnike različnih in celo nasprotujočih si celovitih naukov
(cf. Renaut, 1999). Poleg njegove liberalne teorije so istočasno obstajale tudi neoliberalne
teorije. Nekateri uvrščajo med libertarne avtorje in kritike Rawlsove teorije pravičnosti
tudi Friedricha von Hayeka in Miltona Friedmana (Brighouse, 2008: str. 85–94), četudi
se imata sama za klasična liberalca, drugi pa ju uvrščajo med najbolj razvpite neoliberalce.
Po drugi strani pa Renaut uvršča libertarno teorijo Roberta Nozicka med neoliberalne
teorije (Renaut, 2008: str. 47). Takšno razlikovanje med sodobnim liberalizmom in
neoliberalizmom postavlja navidezno pod vprašanj razlaga, v skladu s katero je Rawlsova
liberalna teorija pravičnosti opredeljena kot neoliberalizem (Berti, 2014). Toda zdi se, da
je z neoliberalizmom mišljena zgolj razlika med Rawlsovim in klasičnim liberalnim poj
movanjem države. Njegovo pojmovanje države se namreč približuje ideji socialne države,
saj zagotavlja državljanom tudi minimalni dohodek, medtem ko liberalna država, kateri
je teoretske temelje postavil John Locke – jamči državljanom zgolj svoboščine in pravice,
kakršne so svoboda mišljenja, izražanja, tiska in lastnine (Renaut, 1999: str. 39–42).
15
1999), ki veljajo za enega od temeljev neoliberalizma, tega ne potrjujejo.
Kajti te razprave se ukvarjajo z zgodovino liberalizma, ne pa s sodobnim li
beralizmom. V sodobnosti namreč obstajajo poleg neoliberalizma še dru
ge vrste liberalizma, ki izhajajo iz starega liberalizma,3 ali natančneje reče
no, liberalizmov, saj ni enega samega liberalizma. Liberalizem, razumljen
v smislu nekakšne platonske večne in nespremenljive ideje ali neke enotne
filozofske, politične ali ekonomske teorije, namreč ne obstaja. Zato s tem
izrazom pogosto označujemo ne samo različne zgodovinsko in kulturno
pogojene liberalizme, temveč celo nasprotujoče si doktrine. V zgodovini
liberalne misli lahko najdemo liberalne mislece, kot je na primer Locke,
ki so utemeljili lastne koncepcije jusnaturalizma, in druge, ki so ga radi
kalno zavračali, obstajata tako etični (Kant) kakor tudi utilitaristični libe
ralizem (Bentham) itd. Toda o razlikah med različnimi liberalizmi lahko
govorimo le na podlagi predpostavke o obstoju določenih skupnih značil
nosti, ki omogočajo opredelitev liberalizma v smislu Weberjevih idealnih
tipov (Bedeschi, 1999: str. 1–3). Bobbio poudarja, da so bistvene značil
nosti liberalizma povezane z dvema področjema: z ekonomijo in politi
ko. Kot ekonomska teorija je liberalizem zagovornik tržne ekonomije, kot
politična teorija pa je zagovornik države, katere vladanje je omejeno na
neobhodni minimum (Bobbio, 1995: str. 123). Pravzaprav je liberalizem
»v obeh pogledih, ekonomskem in političnem, /…/ doktrina minimalne
države: država je nepogrešljiva, toda kljub temu škodljiva,« vendar anti
teza liberalni državi ni absolutna država (antiteza tej je demokratična dr
3 Najbolj znana in vplivna sodobna teorija liberalizma je teorija pravičnosti, ki jo je – iz
hajajoč iz Kantove filozofije in teorij družbene pogodbe – razvil John Rawls najprej v svoji
znameniti knjigi A Theory of Justice, ki je izšla leta 1971, pozneje pa jo je deloma spremenil in
dopolnil v skladu s teorijo političnega liberalizma in z njo pojmovanje politične pravično
sti, ki je, kolikor je le mogoče, neodvisna od metafizičnih oziroma celovitih filozofskih,
moralnih in religioznih naukov, ker je menil, da njegova dotedanja teorija pravičnosti
– razumljena kot del celovitega filozofskega in moralnega nauka – ni skladna s sodobno
pluralistično družbo, v kateri obstajajo tudi nezdružljivi filozofski, moralni in religiozni
nauki, saj pojmovanje pravičnosti, ki vključuje avtonomijo posameznika kot svoj bistveni
element, ni sprejemljivo za pripadnike različnih in celo nasprotujočih si celovitih naukov
(cf. Renaut, 1999). Poleg njegove liberalne teorije so istočasno obstajale tudi neoliberalne
teorije. Nekateri uvrščajo med libertarne avtorje in kritike Rawlsove teorije pravičnosti
tudi Friedricha von Hayeka in Miltona Friedmana (Brighouse, 2008: str. 85–94), četudi
se imata sama za klasična liberalca, drugi pa ju uvrščajo med najbolj razvpite neoliberalce.
Po drugi strani pa Renaut uvršča libertarno teorijo Roberta Nozicka med neoliberalne
teorije (Renaut, 2008: str. 47). Takšno razlikovanje med sodobnim liberalizmom in
neoliberalizmom postavlja navidezno pod vprašanj razlaga, v skladu s katero je Rawlsova
liberalna teorija pravičnosti opredeljena kot neoliberalizem (Berti, 2014). Toda zdi se, da
je z neoliberalizmom mišljena zgolj razlika med Rawlsovim in klasičnim liberalnim poj
movanjem države. Njegovo pojmovanje države se namreč približuje ideji socialne države,
saj zagotavlja državljanom tudi minimalni dohodek, medtem ko liberalna država, kateri
je teoretske temelje postavil John Locke – jamči državljanom zgolj svoboščine in pravice,
kakršne so svoboda mišljenja, izražanja, tiska in lastnine (Renaut, 1999: str. 39–42).
15
