Page 16 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 16
šolsko polje, letnik xxvii, številka 5–6
tivno politično filozofijo. Filozofija vzgoje namreč vključuje – če ostajamo
znotraj te razlage – tudi aplikacijo drugih filozofskih disciplin, denimo
epistemologije. Takrat, ko je pravičnost v izobraževanju obravnavana v
okviru filozofije vzgoje tako, da gre za aplikacijo politične in moralne filo
zofije, pa je pravzaprav vseeno, ali rečemo, da gre za preučevanje pravično
sti v okviru filozofije vzgoje ali politične in moralne filozofije. V prid temu
sklepu govori tudi spoznanje, da tako v filozofiji vzgoje kakor tudi v apli
kativni politični in moralni filozofiji najdemo iste teorije pravičnosti. Se
veda ne vedno vseh, vendar to, katere teorije pravičnosti najdemo v eni ali
drugi vrsti filozofij, ni toliko odvisno od razlik med njima, temveč bolj od
razlik znotraj njih in od osebnih preferenc filozofov, ki se ukvarjajo s prob
lemi pravičnosti v okviru bodisi aplikativne politične filozofije bodisi fi
lozofije vzgoje.
Druga stvar, na katero velja uvodoma opozoriti, pa je, da po eni od
razlag filozofija vzgoje ni toliko nek korpus vednosti, temveč predvsem
spraševanje, spraševanje v tem smislu, da postavlja vedno znova pod vpra
šaj vse, kar vemo ali verjamemo, da vemo, o vzgoji in izobraževanju (Re
boul, 1989: str. 3). To velja tudi za obravnavo pravičnosti in neoliberalizma
v kontekstu izobraževanja.1 Predvsem je treba ponovno premisliti razmer
je med liberalizmom in neoliberalizmom, vpliv neoliberalnih idej na izo
braževanje in izobraževane politike, ki so ubesedene v dokumentih EU,
ter koncept pravičnosti, ki ga ti dokumenti bolj ali manj eksplicitno vklju
čujejo.2
Neoliberalizem in njegov vpliv na izobraževanje
Na prvi pogled se zdi, da na vprašanje, kaj je neoliberalizem, odgovarja
že njegovo ime, ki implicira razliko med starim in novim liberalizmom
(Bobbio, 1995: str. 115–140). Toda če neoliberalizem opredelimo kot novi
liberalizem, ki se razlikuje od starega, je to sicer pravilna opredelitev, ven
dar nam kot taka ne pove niti tega, kaj je tisto, po čemer se razlikuje od
starega liberalizma. Še več, lahko celo zavaja, ker nas napotuje na misel, da
gre pri razlikovanju med starim in novim predvsem za časovno razliko, za
razliko med prej in potem. Stari liberalizem, kakor ga imenuje Norberto
Bobbio, je sicer res predhodnik novega, vendar to še ne pomeni, da je neo
liberalizem zadnja stopnja v razvoju liberalizma. Tudi razprave o zgodo
vini liberalizma, ki se končajo z obravnavo von Hayekovih del (Badeschi,
1 Tu mislim na razlage, ki sem jih podal v Kodelja (2005, 2006).
2 Odgovor na vprašanje, zakaj je treba te teme ponovno premisliti, čeprav se zdi, da je vse to
splošno znano, je podal že Hegel, ko je zapisal: »Kar je splošno znano, ravno zato, ker je
splošno znano, ni znano. V procesu spoznanja je najpogostejši način, da sebe in druge pre-
varamo, ta, da predpostavimo, da je nekaj splošno znano« in nato to domnevo tudi sprej
memo (Hegel, 1969 v Losurdo, 2011: str. 27).
14
tivno politično filozofijo. Filozofija vzgoje namreč vključuje – če ostajamo
znotraj te razlage – tudi aplikacijo drugih filozofskih disciplin, denimo
epistemologije. Takrat, ko je pravičnost v izobraževanju obravnavana v
okviru filozofije vzgoje tako, da gre za aplikacijo politične in moralne filo
zofije, pa je pravzaprav vseeno, ali rečemo, da gre za preučevanje pravično
sti v okviru filozofije vzgoje ali politične in moralne filozofije. V prid temu
sklepu govori tudi spoznanje, da tako v filozofiji vzgoje kakor tudi v apli
kativni politični in moralni filozofiji najdemo iste teorije pravičnosti. Se
veda ne vedno vseh, vendar to, katere teorije pravičnosti najdemo v eni ali
drugi vrsti filozofij, ni toliko odvisno od razlik med njima, temveč bolj od
razlik znotraj njih in od osebnih preferenc filozofov, ki se ukvarjajo s prob
lemi pravičnosti v okviru bodisi aplikativne politične filozofije bodisi fi
lozofije vzgoje.
Druga stvar, na katero velja uvodoma opozoriti, pa je, da po eni od
razlag filozofija vzgoje ni toliko nek korpus vednosti, temveč predvsem
spraševanje, spraševanje v tem smislu, da postavlja vedno znova pod vpra
šaj vse, kar vemo ali verjamemo, da vemo, o vzgoji in izobraževanju (Re
boul, 1989: str. 3). To velja tudi za obravnavo pravičnosti in neoliberalizma
v kontekstu izobraževanja.1 Predvsem je treba ponovno premisliti razmer
je med liberalizmom in neoliberalizmom, vpliv neoliberalnih idej na izo
braževanje in izobraževane politike, ki so ubesedene v dokumentih EU,
ter koncept pravičnosti, ki ga ti dokumenti bolj ali manj eksplicitno vklju
čujejo.2
Neoliberalizem in njegov vpliv na izobraževanje
Na prvi pogled se zdi, da na vprašanje, kaj je neoliberalizem, odgovarja
že njegovo ime, ki implicira razliko med starim in novim liberalizmom
(Bobbio, 1995: str. 115–140). Toda če neoliberalizem opredelimo kot novi
liberalizem, ki se razlikuje od starega, je to sicer pravilna opredelitev, ven
dar nam kot taka ne pove niti tega, kaj je tisto, po čemer se razlikuje od
starega liberalizma. Še več, lahko celo zavaja, ker nas napotuje na misel, da
gre pri razlikovanju med starim in novim predvsem za časovno razliko, za
razliko med prej in potem. Stari liberalizem, kakor ga imenuje Norberto
Bobbio, je sicer res predhodnik novega, vendar to še ne pomeni, da je neo
liberalizem zadnja stopnja v razvoju liberalizma. Tudi razprave o zgodo
vini liberalizma, ki se končajo z obravnavo von Hayekovih del (Badeschi,
1 Tu mislim na razlage, ki sem jih podal v Kodelja (2005, 2006).
2 Odgovor na vprašanje, zakaj je treba te teme ponovno premisliti, čeprav se zdi, da je vse to
splošno znano, je podal že Hegel, ko je zapisal: »Kar je splošno znano, ravno zato, ker je
splošno znano, ni znano. V procesu spoznanja je najpogostejši način, da sebe in druge pre-
varamo, ta, da predpostavimo, da je nekaj splošno znano« in nato to domnevo tudi sprej
memo (Hegel, 1969 v Losurdo, 2011: str. 27).
14
