Page 136 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 136
šolsko polje, letnik xxvii, številka 5–6
ji (OECD, 2011) in Tehnično poročilo IMF (IMF, 2015) ter odzive, ki sta
jih poročili in njuna priporočila ob objavi sprožila v slovenskem izobraže
valnem prostoru.
OECD (2011) je v poročilu ocenila, da slovenski izobraževalni sistem
ni dovolj ekonomsko učinkovit, rezultati učencev in učenk pa so pod pov
prečjem OECD držav. Kot predlagane ukrepe za izboljšanje učinkovitosti
slovenskega izobraževanja je OECD izpostavila krčenje števila šol, večanje
oddelkov, zmanjševanje pedagoškega in svetovalnega kadra ter prenos fi
nančnih sredstev iz osnovnošolskega in srednješolskega v visokošolsko oz.
univerzitetno izobraževanje. Slovenska strokovna javnost (npr. Pedagoški
inštitut, 2011) je ob objavi poročila izpostavila pomanjkljivosti temeljnih
metodoloških predpostavk analiz OECD, principe in različne možnosti
interpretacije (in reinterpretacije) numeričnih rezultatov ter statističnih
podatkov, kakor tudi družbeno-ekonomsko in socialno ozadje tovrstnih
analiz ter vprašanje socialne pravičnosti.
Poročilo IMF (2015) podobno izpostavlja relativno visok delež bruto
domačega proizvoda, ki ga Slovenija vlaga v izobraževanje (tj. četrti najviš
ji delež med članicami EU), povečevanje zaposlovanja v izobraževanju od
leta 2000 naprej kljub zmanjšanju števila učencev ter veliko število majh
nih šol. Predlagani ukrepi na področju varčevanja v slovenskem izobraže
valnem sistemu pa med drugim vključujejo povečanje števila učencev na
učitelja in optimizacijo mreže šol. V enem od odzivov na poročilo v slo
venskem izobraževalnem prostoru (Vidmar et al., 2015) so bile pod vpra
šaj postavljene prav vse ugotovitve in priporočila IMF. Poudarjeno je bilo,
da so ugotovitve v poročilu osnovane na podlagi kumulativnih podatkov
o sistemu vzgoje in izobraževanja v več časovnih točkah, vendar pri inter
pretaciji ne upoštevajo (vsebinsko) strukturnih sprememb, ki so bile v Slo
veniji zasnovane in implementirane v tem času. Slovenski izobraževalni
sistem je specifičen tudi v geografski razpršenosti (razmeroma majhnih)
šol, ki vsekakor pripomore k družbenemu ohranjanju in razvoju določe
nih odrinjenih geografskih območij. Na podlagi pregleda raziskav je bilo
ugotovljeno, da ne obstaja nekakšna univerzalna velikost šole, ki bi bila
optimalna v vseh kontekstih. Prav tako je bilo izpostavljeno, da IMF upo
rablja metodologijo, ki upošteva tako formalno kot neformalno izobraže
vanje, medtem ko predlogi varčevanja v poročilu posegajo izključno v for
malno izobraževanje, kjer delež BDP nikakor ni med najvišjimi v Evropi,
pač pa je zelo blizu povprečja EU-21. (ibid., 2015).
Iz podrobnega pregleda poročil in priporočil Evropske komisi
je, OECD in IMF je jasno razvidna njihova utemeljenost na logiki eko
134
ji (OECD, 2011) in Tehnično poročilo IMF (IMF, 2015) ter odzive, ki sta
jih poročili in njuna priporočila ob objavi sprožila v slovenskem izobraže
valnem prostoru.
OECD (2011) je v poročilu ocenila, da slovenski izobraževalni sistem
ni dovolj ekonomsko učinkovit, rezultati učencev in učenk pa so pod pov
prečjem OECD držav. Kot predlagane ukrepe za izboljšanje učinkovitosti
slovenskega izobraževanja je OECD izpostavila krčenje števila šol, večanje
oddelkov, zmanjševanje pedagoškega in svetovalnega kadra ter prenos fi
nančnih sredstev iz osnovnošolskega in srednješolskega v visokošolsko oz.
univerzitetno izobraževanje. Slovenska strokovna javnost (npr. Pedagoški
inštitut, 2011) je ob objavi poročila izpostavila pomanjkljivosti temeljnih
metodoloških predpostavk analiz OECD, principe in različne možnosti
interpretacije (in reinterpretacije) numeričnih rezultatov ter statističnih
podatkov, kakor tudi družbeno-ekonomsko in socialno ozadje tovrstnih
analiz ter vprašanje socialne pravičnosti.
Poročilo IMF (2015) podobno izpostavlja relativno visok delež bruto
domačega proizvoda, ki ga Slovenija vlaga v izobraževanje (tj. četrti najviš
ji delež med članicami EU), povečevanje zaposlovanja v izobraževanju od
leta 2000 naprej kljub zmanjšanju števila učencev ter veliko število majh
nih šol. Predlagani ukrepi na področju varčevanja v slovenskem izobraže
valnem sistemu pa med drugim vključujejo povečanje števila učencev na
učitelja in optimizacijo mreže šol. V enem od odzivov na poročilo v slo
venskem izobraževalnem prostoru (Vidmar et al., 2015) so bile pod vpra
šaj postavljene prav vse ugotovitve in priporočila IMF. Poudarjeno je bilo,
da so ugotovitve v poročilu osnovane na podlagi kumulativnih podatkov
o sistemu vzgoje in izobraževanja v več časovnih točkah, vendar pri inter
pretaciji ne upoštevajo (vsebinsko) strukturnih sprememb, ki so bile v Slo
veniji zasnovane in implementirane v tem času. Slovenski izobraževalni
sistem je specifičen tudi v geografski razpršenosti (razmeroma majhnih)
šol, ki vsekakor pripomore k družbenemu ohranjanju in razvoju določe
nih odrinjenih geografskih območij. Na podlagi pregleda raziskav je bilo
ugotovljeno, da ne obstaja nekakšna univerzalna velikost šole, ki bi bila
optimalna v vseh kontekstih. Prav tako je bilo izpostavljeno, da IMF upo
rablja metodologijo, ki upošteva tako formalno kot neformalno izobraže
vanje, medtem ko predlogi varčevanja v poročilu posegajo izključno v for
malno izobraževanje, kjer delež BDP nikakor ni med najvišjimi v Evropi,
pač pa je zelo blizu povprečja EU-21. (ibid., 2015).
Iz podrobnega pregleda poročil in priporočil Evropske komisi
je, OECD in IMF je jasno razvidna njihova utemeljenost na logiki eko
134
