Page 131 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 131
u. štremfel ■ pravičnost in/ali učinkovitost v kontekstu ...
na podlagi uvrstitve na mednarodni primerjalni lestvici dosežkov države
članice zaznajo javnopolitični problem (gospodarska nekonkurenčnost),
so na ravni EU pogosto že vnaprej oblikovani najboljši javnopolitični mo
deli za njegovo reševanje (vladavina reševanja problemov). Predstavljena
dinamika omogoča poglabljanje evropskega sodelovanja na področju iz
obraževanja v smeri, ki ga želi EU, države članice pa mu v okoliščinah
gosp odarske krize zadnjih nekaj let toliko bolj sledijo v želji po ohranit
vi konkurenčnosti v gospodarstvu, temelječem na znanju (npr. Tsarou
has, 2009). Jacobsson (2004) meni, da je skrivnost nove oblike vladavine
EU v posebni kombinaciji pritiska, ki ga sproža, ter iniciativnosti in želji
akterjev po prostovoljni javnopolitični spremembi. Haahr (2004, str. 210)
novo obliko vladavine tako opiše kot poseben primer tehnologije izpo
polnjene neoliberalne vladavine, ki vključuje noto svobode, a hkrati pri
vlačnost njene uporabe.
Pravičnost in/ali učinkovitost v novi oblike vladavine EU
na področju izobraževalnih politik
Čeprav Evropska komisija (2006) poudarja, da so za uspešnost nacional
nih izobraževalnih sistemov in s tem za doseganje evropskih ciljev na pod
ročju izobraževanja pomembna tako načela učinkovitosti kot pravičnosti,
številni avtorji (npr. Rizvi in Lingard, 2009) opozarjajo, da njena priporo
čila državam članicam na osnovi idej neoliberalizma ukrepe za izboljšanje
nacionalnih izobraževalnih sistemov utemeljujejo na načelu učinkovito
sti. Poseganje Evropske komisije in drugih mednarodnih organizacij (npr.
OECD) v tradicionalna načela (ne le postsocialističnih) nacionalnih iz
obraževalnih sistemov je v ospredju akademskih razprav: ne le razmerje
med učinkovitostjo6 in pravičnostjo7 izobraževalnih politik in praks, tem
več tudi vprašanje njune (ne)komplementarnosti (npr. Baye in Demuse,
2008; Wössmann, 2008).
6 »Učinkovitost predstavlja odnos med vložki (angl. input) in izidom (angl. output)
določenega procesa. Sistemi so učinkoviti, če vložki proizvedejo maksimalne izide. Rela-
tivna učinkovitost v sistemih izobraževanja se navadno meri s preizkusi znanja, medtem ko
se njihova učinkovitost v odnosu do širše družbe in gospodarstva v zasebnih in državnih
izdatkih za izobraževanje.« (Evropska komisija, 2006.)
7 »Pravičnost je stopnja, do katere posameznik lahko izkorišča prednosti izobraževanja in
usposabljanja v smislu priložnosti, dostopnosti, (enake) obravnave in dosežkov. Pravični
sistemi zagotavljajo, da so izidi izobraževanja in usposabljanja neodvisni od socialno-eko
nomskega položaja in drugih dejavnikov, ki vodijo do izobraževalnih neenakosti, in da so
učenci obravnavani glede na njihove specifične učne potrebe. Neenakosti glede na spol,
pripadnost etnični manjšini, telesno oviranost in regionalne razlike niso v središču pozor-
nosti, vendar jih je relevantno upoštevati, v kolikor prispevajo k splošni socialno-ekonom-
ski neenakosti.« (Evropska komisija, 2006.)
129
na podlagi uvrstitve na mednarodni primerjalni lestvici dosežkov države
članice zaznajo javnopolitični problem (gospodarska nekonkurenčnost),
so na ravni EU pogosto že vnaprej oblikovani najboljši javnopolitični mo
deli za njegovo reševanje (vladavina reševanja problemov). Predstavljena
dinamika omogoča poglabljanje evropskega sodelovanja na področju iz
obraževanja v smeri, ki ga želi EU, države članice pa mu v okoliščinah
gosp odarske krize zadnjih nekaj let toliko bolj sledijo v želji po ohranit
vi konkurenčnosti v gospodarstvu, temelječem na znanju (npr. Tsarou
has, 2009). Jacobsson (2004) meni, da je skrivnost nove oblike vladavine
EU v posebni kombinaciji pritiska, ki ga sproža, ter iniciativnosti in želji
akterjev po prostovoljni javnopolitični spremembi. Haahr (2004, str. 210)
novo obliko vladavine tako opiše kot poseben primer tehnologije izpo
polnjene neoliberalne vladavine, ki vključuje noto svobode, a hkrati pri
vlačnost njene uporabe.
Pravičnost in/ali učinkovitost v novi oblike vladavine EU
na področju izobraževalnih politik
Čeprav Evropska komisija (2006) poudarja, da so za uspešnost nacional
nih izobraževalnih sistemov in s tem za doseganje evropskih ciljev na pod
ročju izobraževanja pomembna tako načela učinkovitosti kot pravičnosti,
številni avtorji (npr. Rizvi in Lingard, 2009) opozarjajo, da njena priporo
čila državam članicam na osnovi idej neoliberalizma ukrepe za izboljšanje
nacionalnih izobraževalnih sistemov utemeljujejo na načelu učinkovito
sti. Poseganje Evropske komisije in drugih mednarodnih organizacij (npr.
OECD) v tradicionalna načela (ne le postsocialističnih) nacionalnih iz
obraževalnih sistemov je v ospredju akademskih razprav: ne le razmerje
med učinkovitostjo6 in pravičnostjo7 izobraževalnih politik in praks, tem
več tudi vprašanje njune (ne)komplementarnosti (npr. Baye in Demuse,
2008; Wössmann, 2008).
6 »Učinkovitost predstavlja odnos med vložki (angl. input) in izidom (angl. output)
določenega procesa. Sistemi so učinkoviti, če vložki proizvedejo maksimalne izide. Rela-
tivna učinkovitost v sistemih izobraževanja se navadno meri s preizkusi znanja, medtem ko
se njihova učinkovitost v odnosu do širše družbe in gospodarstva v zasebnih in državnih
izdatkih za izobraževanje.« (Evropska komisija, 2006.)
7 »Pravičnost je stopnja, do katere posameznik lahko izkorišča prednosti izobraževanja in
usposabljanja v smislu priložnosti, dostopnosti, (enake) obravnave in dosežkov. Pravični
sistemi zagotavljajo, da so izidi izobraževanja in usposabljanja neodvisni od socialno-eko
nomskega položaja in drugih dejavnikov, ki vodijo do izobraževalnih neenakosti, in da so
učenci obravnavani glede na njihove specifične učne potrebe. Neenakosti glede na spol,
pripadnost etnični manjšini, telesno oviranost in regionalne razlike niso v središču pozor-
nosti, vendar jih je relevantno upoštevati, v kolikor prispevajo k splošni socialno-ekonom-
ski neenakosti.« (Evropska komisija, 2006.)
129
