Page 126 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 126
šolsko polje, letnik xxvii, številka 5–6
tik v EU tako predstavljata novo obliko konvergence, ki ni institucionalna
in zavezujoča, temveč kognitivna in normativna. Vendar ne smemo zane
mariti, da je, kot menijo Birkland (2005) ter Borrás in Conzelman (2007),
doseganje nenasprotujočih si in hegemonskih definicij javnega dobrega
in ciljev v sodobnih družbah postalo nedosegljivo, toliko bolj, če upošte
vamo veliko družbenopolitično in gospodarsko različnost EU. Navede
no kaže na možnost manipulacije z odprtimi cilji Lizbonske strategije na
podr očju izobraževanja ter s tem prevlade enih ciljev (gospodarske rasti in
učinkovitosti) nad drugimi (pravičnosti in socialne kohezije).
Vladavina primerjav
Naslednji vidik nove oblike vladavine so primerjave in primerljivost do
sežkov (angl. governance by comparison). Primerjave (pogosto prikazane
kot mednarodni spektakel uspeha in neuspeha na primerjalnih lestvicah
dosežkov) krepijo vzajemno odgovornost akterjev za doseganje skupnih
ciljev, legitimirajo politične akcije in tako tvorijo novo obliko vladavine.
Podlago za primerjave predstavljajo v ta namen oblikovani kazalniki, ki
podpirajo novo preračunljivo racionalnost nove oblike vladavine (Bau
man, 1992). Mednarodne organizacije (npr. OECD) namreč na podla
gi oblikovanja kazalnikov in merjenja dosežkov postajajo »javnopolitič
ni leksikon« in konstruirajo svetovni/evropski izobraževalni prostor na
podlagi mehanizma vladavine primerjav. Te primerjave vsebujejo pred
vsem racionalistični pristop oblikovanja javnih politik, v katerem so (vred
noteni) akterji implicitno pod pritiskom, da se približujejo tistemu, kar je
pojmovano kot najboljše (bodisi v skladu z racionalističnim pristopom
kot najučinkovitejše bodisi v skladu s konstruktivističnim pristopom kot
najprimernejše) v skladu s posebnimi kriteriji določenega konteksta pri
merjav. Primerjava kot oblika vladavine naj bi predpostavljala znanstve
ni pristop k političnemu odločanju. Najučinkovitejše (racionalizem) ali
najprimernejše (sociološki institucionalizem) odločitve morajo biti v tem
kontekstu sprejete na podlagi objektivnih kriterijev in evalvacije (March
in Olsen, 1998). Navedeno nevtralnost in objektivnost naj bi zagotavljali
kvantitativni kazalniki, ki zagotavljajo primerljivost ter državam omogo
čajo odpravo določenih slabosti in izboljšanje dosežkov. Pri tem gre za po
zitivni pritisk, ki lahko vodi k javnopolitičnim izboljšavam na nacionalni
ravni (Šenberga, 2005: str. 15).
A primerjanje ne sme biti videno le kot (nevtralna) metoda, temveč
tudi kot politika. Nòvoa in Yariv-Mashal (2003) opozarjata, da vladavi
na primerjav skozi proces svojega delovanja v tem pogledu ne proizvaja
le konvergence (ciljev in dosežkov), temveč lahko privede tudi do uni
formnosti delovanja in mišljenja. Haverland (2009), Lange in Alexiadou
124
tik v EU tako predstavljata novo obliko konvergence, ki ni institucionalna
in zavezujoča, temveč kognitivna in normativna. Vendar ne smemo zane
mariti, da je, kot menijo Birkland (2005) ter Borrás in Conzelman (2007),
doseganje nenasprotujočih si in hegemonskih definicij javnega dobrega
in ciljev v sodobnih družbah postalo nedosegljivo, toliko bolj, če upošte
vamo veliko družbenopolitično in gospodarsko različnost EU. Navede
no kaže na možnost manipulacije z odprtimi cilji Lizbonske strategije na
podr očju izobraževanja ter s tem prevlade enih ciljev (gospodarske rasti in
učinkovitosti) nad drugimi (pravičnosti in socialne kohezije).
Vladavina primerjav
Naslednji vidik nove oblike vladavine so primerjave in primerljivost do
sežkov (angl. governance by comparison). Primerjave (pogosto prikazane
kot mednarodni spektakel uspeha in neuspeha na primerjalnih lestvicah
dosežkov) krepijo vzajemno odgovornost akterjev za doseganje skupnih
ciljev, legitimirajo politične akcije in tako tvorijo novo obliko vladavine.
Podlago za primerjave predstavljajo v ta namen oblikovani kazalniki, ki
podpirajo novo preračunljivo racionalnost nove oblike vladavine (Bau
man, 1992). Mednarodne organizacije (npr. OECD) namreč na podla
gi oblikovanja kazalnikov in merjenja dosežkov postajajo »javnopolitič
ni leksikon« in konstruirajo svetovni/evropski izobraževalni prostor na
podlagi mehanizma vladavine primerjav. Te primerjave vsebujejo pred
vsem racionalistični pristop oblikovanja javnih politik, v katerem so (vred
noteni) akterji implicitno pod pritiskom, da se približujejo tistemu, kar je
pojmovano kot najboljše (bodisi v skladu z racionalističnim pristopom
kot najučinkovitejše bodisi v skladu s konstruktivističnim pristopom kot
najprimernejše) v skladu s posebnimi kriteriji določenega konteksta pri
merjav. Primerjava kot oblika vladavine naj bi predpostavljala znanstve
ni pristop k političnemu odločanju. Najučinkovitejše (racionalizem) ali
najprimernejše (sociološki institucionalizem) odločitve morajo biti v tem
kontekstu sprejete na podlagi objektivnih kriterijev in evalvacije (March
in Olsen, 1998). Navedeno nevtralnost in objektivnost naj bi zagotavljali
kvantitativni kazalniki, ki zagotavljajo primerljivost ter državam omogo
čajo odpravo določenih slabosti in izboljšanje dosežkov. Pri tem gre za po
zitivni pritisk, ki lahko vodi k javnopolitičnim izboljšavam na nacionalni
ravni (Šenberga, 2005: str. 15).
A primerjanje ne sme biti videno le kot (nevtralna) metoda, temveč
tudi kot politika. Nòvoa in Yariv-Mashal (2003) opozarjata, da vladavi
na primerjav skozi proces svojega delovanja v tem pogledu ne proizvaja
le konvergence (ciljev in dosežkov), temveč lahko privede tudi do uni
formnosti delovanja in mišljenja. Haverland (2009), Lange in Alexiadou
124
