Page 129 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 129
u. štremfel ■ pravičnost in/ali učinkovitost v kontekstu ...
Sodobni javnopolitični problemi na področju izobraževnaja so mul
tidimenzionalni, ker se morajo prilegati uvrstitvi vsake države na medna
rodni primerjalni lestvici dosežkov in politiki vsake države. So začasni,
ker se stalno spreminjajo in prilagajajo širšemu družbenemu in politične
mu okolju (npr. med gospodarsko krizo je tudi na področju izobraževanja
v ospredju vprašanje učinkovitosti). So prostorski, ker različno učinkuje
jo v različnih nacionalnih kontekstih. So tako moralni (npr. pravičnost je
poudarjena v skoraj vseh javnopolitičnih dokumentih) kot ekonomski (na
znanju temelječe gospodarstvo je vedno v njihovem ozadju). Ko so javno
politični problemi oblikovani, so kmalu zaznani in prepoznani v širšem
prostoru. Pri tem ima bistveno vlogo politika znanja, ki je skupaj z javno
političnim učenjem bistveni dejavnik problematizacije in postavljanja jav
nopolitične agende na področju izobraževanja v EU (Grek, 2010).
Vladavina problemov je tesno povezana z obvladovanjem negotovo
sti, stalne (navidezne) krize ter z nujnostjo njenega reševanja (npr. Alexi
adou, 2014). Retorika krize, ki se prikazuje kot naravni zakon, pa je eden
izmed bistvenih elementov neoliberalizma. Slater (2015) navaja, da je že v
zapisu Friedmana, enega temeljnih avtorjev neoliberalne misli, jasno za
slediti vlogo krize v reformi družbe: »Le kriza – dejanska ali namišljena
– lahko privede do pravih sprememb. Ob nastanku krize sprejeti ukrepi
temeljijo na že obstoječih idejah, ki so prisotne v družbi. To je po mojem
mnenju naša bistvena funkcija: razviti alternative obstoječim politikam,
jih razvijati ter omogočiti njihovo razpršitev in široko dostopnost, dokler
politično nemogoče ne postane politično neizogibno.« (Friedman, 1962:
str. IX, v Slater, 2015: str. 3.) Kot meni Slater (2015: str. 4), neoliberalizem
ne le pasivno čaka na krizo, da materializira svoje ideje v obliki javnopo
litičnih priporočil, temveč aktivno (so)ustvarja njen (navidezen) prihod
ter opozarja na nujnost njenega takojšnjega reševanja. V kontekstu neoli
beralnih politik imajo takšne navidezno ustvarjene krize v zadnjih nekaj
desetletjih pomembno vlogo tudi v reformah na področju izobraževan
ja (ibid.).
Alexiadou (2014) ugotavlja, da smo v času gospodarske krize v EU
priča novemu valu modernizacije izobraževanja oziroma intenzivnim re
formam nacionalnih izobraževalnih sistemov, h katerim v svojih doku
mentih pozivajo institucije EU (npr. Evropska komisija, 2012a). V ta okvir
lahko štejemo tudi okrepljeno odprto metodo koordinacije (OMK), ki
je v teh dokumentih prikazana ne le kot instrument širjenja najprimer
nejših izobraževalnih politik, temveč tudi spremljanja reform (npr. Svet
EU, 2013). Pri tem Svet EU spodbuja države članice in Evropsko komisi
jo k aktivnejši vlogi pri identifikaciji javnopolitičnih problemov z izved
bo vzajemn ih pregledov nacionalnih izobraževalnih politik (angl. peer
127
Sodobni javnopolitični problemi na področju izobraževnaja so mul
tidimenzionalni, ker se morajo prilegati uvrstitvi vsake države na medna
rodni primerjalni lestvici dosežkov in politiki vsake države. So začasni,
ker se stalno spreminjajo in prilagajajo širšemu družbenemu in politične
mu okolju (npr. med gospodarsko krizo je tudi na področju izobraževanja
v ospredju vprašanje učinkovitosti). So prostorski, ker različno učinkuje
jo v različnih nacionalnih kontekstih. So tako moralni (npr. pravičnost je
poudarjena v skoraj vseh javnopolitičnih dokumentih) kot ekonomski (na
znanju temelječe gospodarstvo je vedno v njihovem ozadju). Ko so javno
politični problemi oblikovani, so kmalu zaznani in prepoznani v širšem
prostoru. Pri tem ima bistveno vlogo politika znanja, ki je skupaj z javno
političnim učenjem bistveni dejavnik problematizacije in postavljanja jav
nopolitične agende na področju izobraževanja v EU (Grek, 2010).
Vladavina problemov je tesno povezana z obvladovanjem negotovo
sti, stalne (navidezne) krize ter z nujnostjo njenega reševanja (npr. Alexi
adou, 2014). Retorika krize, ki se prikazuje kot naravni zakon, pa je eden
izmed bistvenih elementov neoliberalizma. Slater (2015) navaja, da je že v
zapisu Friedmana, enega temeljnih avtorjev neoliberalne misli, jasno za
slediti vlogo krize v reformi družbe: »Le kriza – dejanska ali namišljena
– lahko privede do pravih sprememb. Ob nastanku krize sprejeti ukrepi
temeljijo na že obstoječih idejah, ki so prisotne v družbi. To je po mojem
mnenju naša bistvena funkcija: razviti alternative obstoječim politikam,
jih razvijati ter omogočiti njihovo razpršitev in široko dostopnost, dokler
politično nemogoče ne postane politično neizogibno.« (Friedman, 1962:
str. IX, v Slater, 2015: str. 3.) Kot meni Slater (2015: str. 4), neoliberalizem
ne le pasivno čaka na krizo, da materializira svoje ideje v obliki javnopo
litičnih priporočil, temveč aktivno (so)ustvarja njen (navidezen) prihod
ter opozarja na nujnost njenega takojšnjega reševanja. V kontekstu neoli
beralnih politik imajo takšne navidezno ustvarjene krize v zadnjih nekaj
desetletjih pomembno vlogo tudi v reformah na področju izobraževan
ja (ibid.).
Alexiadou (2014) ugotavlja, da smo v času gospodarske krize v EU
priča novemu valu modernizacije izobraževanja oziroma intenzivnim re
formam nacionalnih izobraževalnih sistemov, h katerim v svojih doku
mentih pozivajo institucije EU (npr. Evropska komisija, 2012a). V ta okvir
lahko štejemo tudi okrepljeno odprto metodo koordinacije (OMK), ki
je v teh dokumentih prikazana ne le kot instrument širjenja najprimer
nejših izobraževalnih politik, temveč tudi spremljanja reform (npr. Svet
EU, 2013). Pri tem Svet EU spodbuja države članice in Evropsko komisi
jo k aktivnejši vlogi pri identifikaciji javnopolitičnih problemov z izved
bo vzajemn ih pregledov nacionalnih izobraževalnih politik (angl. peer
127
