Page 130 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel

šolsko polje, letnik xxvii, številka 5–6

re­view). Ti predstavljajo osnovo za oblikovanje specifičnih priporočil dr­
žavam članicam in konkretnih vsebinskih predlogov reform, ki naj bi jih
te glede na zaznane javnopolitične probleme (kriza) potrebovale (Alexia­
dou, 2014: str. 125).

Čeprav OMK eksplicitno ne predpostavlja harmonizacije izobra­
ževalnih nacionalnih politik, vlada prepričanje (npr. Nòvoa, 2007), da je
ekspertno znanje, ki ga uporablja Evropska komisija pri oblikovanju spe­
cifičnih priporočil držav članicam, tisto, ki vodi države članice k poeno­
tenemu razumevanju problemov sodobnega izobraževanja ter k poeno­
tenim rešitvam le-teh. Navedeno predstavlja močno politično orodje pri
(pre)oblikovanju izobraževalnih reform v smeri, ki je prikazana kot nujna
in edina logična pot (prim. Kos, Tašner in Gaber, tu).
Vladavina ciljev, primerjav, (javno)političnih problemov …
vladavina znanja
Značilnosti vladavine dosežkov, vladavine primerjav in vladavine reše­
vanja problemov lahko opišemo pod skupnim imenom vladavina znan­
ja (angl. governance of knowledge). Podatki in izsledki znanstvenih ana­
liz so zaradi tehnološkega napredka postali širše dostopni kot kdajkoli
prej. Hkrati pa v kontekstu naraščajočega demokratičnega primanjklja­
ja EU naraščajo pričakovanja glede transparentnosti in javne odgovorno­
sti evropskih institucij. Da bi jih lahko izpolnili, je znanje uporabljeno
kot podpornik legitimnosti ter avtoritete družbenih in političnih proce­
sov v EU oziroma, povedano drugače, sta legitimnost in avtoriteta druž­
benih in političnih procesov v EU v večji ali manjši meri odvisni od legi­
timnosti in avtoritete znanja, na katerih temeljita (Ozga, 2011: str. 220).
Nova oblika vladavine v EU je zato pogosto označena kot vladavina zna­
nja. Le-ta z navidezno objektivnostjo in nevtralnostjo (ter s tem poudar­
jeno vlogo ekspertov in ekspertnega znanja) usmerja države članice k do­
seganju skupnih ciljev EU na področju izobraževanja. Čeprav ti cilji niso
znanstveno utemeljeni oziroma so politično oblikovani, so v nadaljevanju
natančno operacionalizirani in kvantificirani s kazalniki in ciljnimi vred­
nostmi, kar vzbuja navidezno nevtralnost in s tem omogoča svojstveno
obliko vladanja (vladavina ciljev). Kazalniki in ciljne vrednosti (obliko­
vani tudi na podlagi izsledkov mednarodnih raziskav znanja) torej omo­
gočajo merjen­je ter primerjanje dosežkov držav članic pri doseganju skup­
nih (političnih) ciljev EU. Mednarodne primerjalne lestvice dosežkov pa
na države članice EU izvajajo dvojni pritisk (občutek lastne (ne)konku­
renčnosti glede na dosežke drugih držav članic, občutek neuspešnosti za­
radi (ne)doseganja skupnih ciljev) ter jih na ta način usmerjajo k dosegan­
ju strateških ciljev EU (npr. Ioannidou, 2010) (vladavina primerjav). Ko

128