Page 127 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 127
u. štremfel ■ pravičnost in/ali učinkovitost v kontekstu ...
(2010) ter Radaelli (2003) pa izpostavljajo, da okoliščine, v katerih se dr
žave zanašajo na objektivnost mednarodnih primerjav, odpirajo prostor
za politični vpliv mednarodnih institucij ali določenih držav. Predstavo
o dobrih (izobraževalnih) sistemih, ki nastane na podlagi mednarodnih
primerjav, namreč lahko izkoristijo tudi za uveljavljanje svojih posebnih
interesov (širjenje lastnih javnopolitičnih idej, modelov ali konceptov).
Strategija ekspertnega diskurza namreč gradi svoje predloge na podlagi
primerjalnih strategij, ki skušajo vsiliti nevtralno podobne odgovore v raz
lična nacionalna okolja (Nóvoa, 2002: str. 144). Na področju izobraževa
nja so mednarodne raziskave znanja zato dragocen vir za refleksijo, delo
vanje ter legitimizacijo dejanj, zahvaljujoč njihovi ugledni objektivnosti.
Nacionalni javnopolitični odločevalci jih kot take težko prezrejo, saj so ra
zumljene kot neodvisna struktura ekspertnosti in jim hkrati nudijo vire
za oblikovanje nacionalnih izobraževalnih politik na podlagi (navidezne)
neodvisnosti in kozmopolitizma tega specializiranega znanja (Carvalho,
2012). Bistvo njegovega uspeha je v prikriti prisotnosti, ki brez vsiljevan
ja usmerja ter proizvaja predvidljive akterje. Z vidika vladavine primerjav
tako prikazuje, da moč ni izvajana le s tradicionalnimi regulativnimi de
javnostmi, temveč tudi z mehkimi primerjalnimi ocenami in lestvicami
dosežkov (Abbot in Snidal, 2000). Vladavina primerjav na mednarodni
ravni ima tako potencial, da s kreiranjem standardov in dobrih praks vpli
va na institucionalizirane prakse na nacionalni ravni ter proizvaja pritisk
po izboljšanju. Mednarodne organizacije, ki proizvajajo in objavljajo pri
merljive evalvacije, tako dobijo moč s postavljanjem standardov, ki so ne
odvisni od originalnih motivov in pričakovanih posledic, ki so jih imele
države, ko so jim naložile nalogo objektivne evalvacije (Martens, 2007).
Podatki, izhajajoči iz primerjav, hkrati zahtevajo in opravičujejo (politič
ne) akcije, pri čemer sprožajo režim nujnosti, ki izziva permanentno po
trebo po samoopravičevanju (Nòvoa in Yariv-Mashal, 2003: str. 427). Pri
merjalne raziskave v izobraževanju tako oblikujejo definicije »dobrih« in
»slabih« izobraževalnih sistemov, identificirajo javnopolitične probleme
in nudijo smeri njihovega reševanja (Ozga, 2011a: str. 219).
Vladavina (javno)političnih problemov
»Javnopolitični problemi so tisti družbeni problemi, ki jih je mogoče
razreševati oziroma jih razrešuje država z instrumenti in mehanizmi, ki
jih ima na voljo.« (Fink Hafner, 2002: str. 105.) Kadar o javnopolitičnih
probl emih govorimo v smislu vladavine, pa imajo ti tudi institucionalno
logiko. Strukturiranje problemov je zapleten kognitivni vidik problema
tizacije v politiki in javni politiki. Problematizacija nastane iz izkušenj in
razmišljanja o praktični tenziji med identifikacijo (trenutno situacijo) in
125
(2010) ter Radaelli (2003) pa izpostavljajo, da okoliščine, v katerih se dr
žave zanašajo na objektivnost mednarodnih primerjav, odpirajo prostor
za politični vpliv mednarodnih institucij ali določenih držav. Predstavo
o dobrih (izobraževalnih) sistemih, ki nastane na podlagi mednarodnih
primerjav, namreč lahko izkoristijo tudi za uveljavljanje svojih posebnih
interesov (širjenje lastnih javnopolitičnih idej, modelov ali konceptov).
Strategija ekspertnega diskurza namreč gradi svoje predloge na podlagi
primerjalnih strategij, ki skušajo vsiliti nevtralno podobne odgovore v raz
lična nacionalna okolja (Nóvoa, 2002: str. 144). Na področju izobraževa
nja so mednarodne raziskave znanja zato dragocen vir za refleksijo, delo
vanje ter legitimizacijo dejanj, zahvaljujoč njihovi ugledni objektivnosti.
Nacionalni javnopolitični odločevalci jih kot take težko prezrejo, saj so ra
zumljene kot neodvisna struktura ekspertnosti in jim hkrati nudijo vire
za oblikovanje nacionalnih izobraževalnih politik na podlagi (navidezne)
neodvisnosti in kozmopolitizma tega specializiranega znanja (Carvalho,
2012). Bistvo njegovega uspeha je v prikriti prisotnosti, ki brez vsiljevan
ja usmerja ter proizvaja predvidljive akterje. Z vidika vladavine primerjav
tako prikazuje, da moč ni izvajana le s tradicionalnimi regulativnimi de
javnostmi, temveč tudi z mehkimi primerjalnimi ocenami in lestvicami
dosežkov (Abbot in Snidal, 2000). Vladavina primerjav na mednarodni
ravni ima tako potencial, da s kreiranjem standardov in dobrih praks vpli
va na institucionalizirane prakse na nacionalni ravni ter proizvaja pritisk
po izboljšanju. Mednarodne organizacije, ki proizvajajo in objavljajo pri
merljive evalvacije, tako dobijo moč s postavljanjem standardov, ki so ne
odvisni od originalnih motivov in pričakovanih posledic, ki so jih imele
države, ko so jim naložile nalogo objektivne evalvacije (Martens, 2007).
Podatki, izhajajoči iz primerjav, hkrati zahtevajo in opravičujejo (politič
ne) akcije, pri čemer sprožajo režim nujnosti, ki izziva permanentno po
trebo po samoopravičevanju (Nòvoa in Yariv-Mashal, 2003: str. 427). Pri
merjalne raziskave v izobraževanju tako oblikujejo definicije »dobrih« in
»slabih« izobraževalnih sistemov, identificirajo javnopolitične probleme
in nudijo smeri njihovega reševanja (Ozga, 2011a: str. 219).
Vladavina (javno)političnih problemov
»Javnopolitični problemi so tisti družbeni problemi, ki jih je mogoče
razreševati oziroma jih razrešuje država z instrumenti in mehanizmi, ki
jih ima na voljo.« (Fink Hafner, 2002: str. 105.) Kadar o javnopolitičnih
probl emih govorimo v smislu vladavine, pa imajo ti tudi institucionalno
logiko. Strukturiranje problemov je zapleten kognitivni vidik problema
tizacije v politiki in javni politiki. Problematizacija nastane iz izkušenj in
razmišljanja o praktični tenziji med identifikacijo (trenutno situacijo) in
125
