Page 121 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 121
Pravičnost in/ali učinkovitost v kontekstu
izobraževalnih politik v Evropski uniji
Urška Štremfel
Izhodišče članka predstavljajo sodobne razprave o javnopolitičnih in
strumentih, s katerimi Evropska komisija vodi, usmerja in nadzira dr
žave članice, da s kolektivnim reševanjem problemov skupaj dosegajo
zastavljene cilje. Pri tem je v središču pozornosti vprašanje neoliberalne
zasnovanosti nove oblike vladavine v EU in njenega vpliva na oblikovanje
in izvajanje nacionalnih izobraževalnih politik. Ta proces je pri tem bist
veno določen s konceptom na podatkih temelječega oblikovanja politik
(angl. evidence-based policy making). Osrednja pozornost je na dosežkih
učencev in učenk, ki jih države članice na podlagi kulture performativno
sti primerjajo v mednarodnih primerjalnih lestvicah dosežkov. Na pod
lagi teh uvrstitev in večinoma poenostavljenih analiz dosežkov Evropska
komisija in druge mednarodne organizacije (npr. Organizacija za eko
nomsko sodelovanje in razvoj – OECD, in Mednarodni denarni sklad
– IMF) državam posredujejo priporočila, v katerih predlagajo ukrepe za
(domnevno) izboljšanje uspešnosti izobraževalnega sistema in s tem gos
podarske konkurenčnosti države. Navedena priporočila pogosto temel
jijo na idejah neoliberalizma tako, da ukrepe za izboljšanje utemeljujejo
na načelu učinkovitosti (angl. efficiency), ob strani pa puščajo druga po
membna načela, na primer načelo pravičnosti (angl. equity). Prevlada eko
nomskih ciljev (učinkovitost izobraževanja) nad socialnimi (pravičnost
izobraževanja) ne pomeni le premika v vsebini izobraževanja, temveč nosi
s seboj celotno neoliberalno ideologijo o tem, kako (k uresničevanju dolo
čenih ciljev) usmerjati družbo.
Ob tem ostajata odprti vsaj dve znanstveno relevantni vprašanji: edu
kacijsko – o (ne)komplementarnosti načel učinkovitosti in pravičnosti pri
119
izobraževalnih politik v Evropski uniji
Urška Štremfel
Izhodišče članka predstavljajo sodobne razprave o javnopolitičnih in
strumentih, s katerimi Evropska komisija vodi, usmerja in nadzira dr
žave članice, da s kolektivnim reševanjem problemov skupaj dosegajo
zastavljene cilje. Pri tem je v središču pozornosti vprašanje neoliberalne
zasnovanosti nove oblike vladavine v EU in njenega vpliva na oblikovanje
in izvajanje nacionalnih izobraževalnih politik. Ta proces je pri tem bist
veno določen s konceptom na podatkih temelječega oblikovanja politik
(angl. evidence-based policy making). Osrednja pozornost je na dosežkih
učencev in učenk, ki jih države članice na podlagi kulture performativno
sti primerjajo v mednarodnih primerjalnih lestvicah dosežkov. Na pod
lagi teh uvrstitev in večinoma poenostavljenih analiz dosežkov Evropska
komisija in druge mednarodne organizacije (npr. Organizacija za eko
nomsko sodelovanje in razvoj – OECD, in Mednarodni denarni sklad
– IMF) državam posredujejo priporočila, v katerih predlagajo ukrepe za
(domnevno) izboljšanje uspešnosti izobraževalnega sistema in s tem gos
podarske konkurenčnosti države. Navedena priporočila pogosto temel
jijo na idejah neoliberalizma tako, da ukrepe za izboljšanje utemeljujejo
na načelu učinkovitosti (angl. efficiency), ob strani pa puščajo druga po
membna načela, na primer načelo pravičnosti (angl. equity). Prevlada eko
nomskih ciljev (učinkovitost izobraževanja) nad socialnimi (pravičnost
izobraževanja) ne pomeni le premika v vsebini izobraževanja, temveč nosi
s seboj celotno neoliberalno ideologijo o tem, kako (k uresničevanju dolo
čenih ciljev) usmerjati družbo.
Ob tem ostajata odprti vsaj dve znanstveno relevantni vprašanji: edu
kacijsko – o (ne)komplementarnosti načel učinkovitosti in pravičnosti pri
119
