Page 192 - Šolsko polje, XXXI, 2020, 3-4: Convention on the Rights of the Child: Educational Opportunities and Social Justice, eds. Zdenko Kodelja and Urška Štremfel
P. 192
šolsko polje, letnik xxxi, številka 3–4
situacijo preučujemo, kot tudi uporabo kritičnega razmišljanja in logične-
ga sklepanja ter uporabo in vključevanje dodatnih in alternativnih razlag,
da se pridobi nova spoznanja, saj znanstveno raziskovanje vključuje vse to
(Maaß in Artigue, 2013). Za preiskovanje je torej značilno: postavljanje
vprašanj, interdisciplinarno iskanje virov in novih idej, reševanje proble-
mov, modeliranje, matematizacija, raziskovanje, analiza dokumentov in
podatkov, eksperimentiranje, testiranje, razlaga, razmišljanje, argumenti-
ranje, dokazovanje, strukturiranje novega znanja, povezovanje, predstavi-
tev in diskusija (Artigue in Blomhøj, 2013; Suban, 2017).
Za te vrste procesov je pogosto potrebno sodelovanje in delo v sku-
pinah, novo vlogo pa mora prevzeti tudi učitelj, ki spodbuja učence k pre-
iskovanju, odkrivanju lastnih poti do spoznanj in podpira sodelovalno
delo. Učitelj usmerja učence k postavljanju vprašanj, spodbuja jih k upora-
bi njihovega predznanja pri preiskovanju, upravlja delo majhnih skupin in
diskusijo, podpira in usmerja individualno učenčevo delo, ko je to potreb-
no. Pomaga jim vzpostaviti povezave med njihovimi dognanji in splošni-
mi (matematičnimi) zakonitostmi (Maaß in Artigue, 2013).
Karakteristike PBL
Problemsko naravnano učenje (PBL) je na področju medicine vpeljal
Barrows na univerzi McMaster konec sedemdesetih let prejšnjega stole-
tja. To je na učenca usmerjeno učenje oz. poučevanje, pri katerem proble-
mi sprožijo učenje nove snovi. Pred začetkom obravnave snovi se namreč
majhnim skupinam učencev postavi problem (situacija). Ti morajo pro-
blem razčleniti in ugotoviti, kaj problem od njih zahteva – katero novo
znanje morajo osvojiti, da bodo problem rešili. Problem naj bo postavljen
iz realnega sveta oziroma stroke, da mlade motivira, in mora biti seveda
tak, da sproži učenje nove snovi. To slednje ločuje PBL od širšega problem-
skega učenja, kjer je problem lahko teoretični ali realni, ki sproži učenje
nove snovi ali pa le razvija veščine reševanja problemov.
Za reševanje problema sta navadno na voljo dve fazi. V prvi fazi s
petimi koraki pri pouku se učenci v majhnih skupinah (navadno okoli
5) soočijo s problemom, ugotovijo, kaj od njih zahteva, in z deževanjem
idej ugotovijo, katero že pridobljeno znanje jim morda lahko pomaga re-
šiti problem. Seveda morajo ugotoviti, česa še ne znajo, katere informacije
je treba še pridobiti, da bi problem lahko rešili. S tem se prva faza zaklju-
či in učenci samostojno izven pouka pridobijo nove informacije. V dru-
gi fazi z dvema korakoma nove informacije v skupini zberejo in z njimi
rešijo problem. Rešitev zapišejo, lahko tudi predstavijo in kritično ovre-
dnotijo. Celoten proces imenujejo tudi cikel 7 korakov (Boud in Feletti,
1998) in je predstavljen v prispevku v prilogi na konkretnem primeru pri
190
situacijo preučujemo, kot tudi uporabo kritičnega razmišljanja in logične-
ga sklepanja ter uporabo in vključevanje dodatnih in alternativnih razlag,
da se pridobi nova spoznanja, saj znanstveno raziskovanje vključuje vse to
(Maaß in Artigue, 2013). Za preiskovanje je torej značilno: postavljanje
vprašanj, interdisciplinarno iskanje virov in novih idej, reševanje proble-
mov, modeliranje, matematizacija, raziskovanje, analiza dokumentov in
podatkov, eksperimentiranje, testiranje, razlaga, razmišljanje, argumenti-
ranje, dokazovanje, strukturiranje novega znanja, povezovanje, predstavi-
tev in diskusija (Artigue in Blomhøj, 2013; Suban, 2017).
Za te vrste procesov je pogosto potrebno sodelovanje in delo v sku-
pinah, novo vlogo pa mora prevzeti tudi učitelj, ki spodbuja učence k pre-
iskovanju, odkrivanju lastnih poti do spoznanj in podpira sodelovalno
delo. Učitelj usmerja učence k postavljanju vprašanj, spodbuja jih k upora-
bi njihovega predznanja pri preiskovanju, upravlja delo majhnih skupin in
diskusijo, podpira in usmerja individualno učenčevo delo, ko je to potreb-
no. Pomaga jim vzpostaviti povezave med njihovimi dognanji in splošni-
mi (matematičnimi) zakonitostmi (Maaß in Artigue, 2013).
Karakteristike PBL
Problemsko naravnano učenje (PBL) je na področju medicine vpeljal
Barrows na univerzi McMaster konec sedemdesetih let prejšnjega stole-
tja. To je na učenca usmerjeno učenje oz. poučevanje, pri katerem proble-
mi sprožijo učenje nove snovi. Pred začetkom obravnave snovi se namreč
majhnim skupinam učencev postavi problem (situacija). Ti morajo pro-
blem razčleniti in ugotoviti, kaj problem od njih zahteva – katero novo
znanje morajo osvojiti, da bodo problem rešili. Problem naj bo postavljen
iz realnega sveta oziroma stroke, da mlade motivira, in mora biti seveda
tak, da sproži učenje nove snovi. To slednje ločuje PBL od širšega problem-
skega učenja, kjer je problem lahko teoretični ali realni, ki sproži učenje
nove snovi ali pa le razvija veščine reševanja problemov.
Za reševanje problema sta navadno na voljo dve fazi. V prvi fazi s
petimi koraki pri pouku se učenci v majhnih skupinah (navadno okoli
5) soočijo s problemom, ugotovijo, kaj od njih zahteva, in z deževanjem
idej ugotovijo, katero že pridobljeno znanje jim morda lahko pomaga re-
šiti problem. Seveda morajo ugotoviti, česa še ne znajo, katere informacije
je treba še pridobiti, da bi problem lahko rešili. S tem se prva faza zaklju-
či in učenci samostojno izven pouka pridobijo nove informacije. V dru-
gi fazi z dvema korakoma nove informacije v skupini zberejo in z njimi
rešijo problem. Rešitev zapišejo, lahko tudi predstavijo in kritično ovre-
dnotijo. Celoten proces imenujejo tudi cikel 7 korakov (Boud in Feletti,
1998) in je predstavljen v prispevku v prilogi na konkretnem primeru pri
190
