Page 176 - Šolsko polje, XXXI, 2020, 3-4: Convention on the Rights of the Child: Educational Opportunities and Social Justice, eds. Zdenko Kodelja and Urška Štremfel
P. 176
šolsko polje, letnik xxxi, številka 3–4
ustrezno pot na osnovi priložnosti v okolju. Solberg in sodelavci (2002) pa
vidijo ustrezno pot za pridobitev veščin za prehode v šoli dela, ki je tesno
povezana z življenjem.
V teh mnogovrstnih pristopih bi lahko prepoznavali nekakšno spod-
kopavanje ustaljene karierne vzgoje ali izobraževanja za kariero, ki je sicer
namenjena vsem učencem, dijakom in študentom. Za Hansena (1999) po-
plava teh pristopov in modelov karierne orientacije/vzgoje pomeni izkaz
zmedenosti. Na trg prihaja veliko pristopov vsebin za samostojno voden-
je kariere, ki so za nekatere uporabnike manj primerni, ne upoštevajo zelo
pestre populacije med uporabniki – npr. oseb s posebnimi potrebami, ki
imajo različne težave in zmožnosti za koriščenje takih informacij.
Crow (1999) meni, da bi morali prestrukturirati učenje in svetovanje
za kariero v smislu učeče se družbe in posameznika, da bi ta postala mul-
tinivojska in interdisciplinarnoa učna skupnost, v kateri postaneta ključ-
na pojma učenja in to, da se učimo od kogarkoli in kjerkoli. Postavlja se
preferenčno vprašanje: Ali se učiti v šoli ali pa v širših skupnostih. Patton
in McMahon (2006) trdita, da naj bi učenje za kariero postalo integralni
dela vsakega kurikula, Chen (2005) pa naglaša predvsem potrebo po sode-
lovanju med svetovalnimi službami in učitelji v razredu.
Drobnič (2014) je v raziskavi na primeru slovenskih šol ugotovil, da
so učitelji sicer pripravljeni prejeti dodatne pedagoške obveznosti s podro-
čja poklicne vzgoje, vendar pa ob tem jasno opozorijo na potrebne defici-
te v znanju, veščinah in kompetencah. Istočasno se je pokazalo, da so tudi
svetovalci na šolah s pomanjkljivim znanjem na področju kariernega sve-
tovanja in vzgoje. Potrebo po boljši usposobljenosti navajata tudi Patton in
McMahon (2006) in izpostavljata, da ne morejo opravljati le klasične šol-
ske vloge. To terja od svetovalcev, da imajo ustrezno poklicno znanje in so
stalno vpeti v usvajanje znanj ter kompetenc za izvajanje poklicne vzgoje in
svetovanja, in sicer glede učenja za kariero pri učencih, o razvojnih karier-
nih teorijah, karierni vzgoji in usposabljanju, mednarodnih, nacionalnih in
lokalnih trendih v izobraževanju ter prepoznavanju trendov na trgu dela.
Hkrati pa morajo postati učitelji v razredih usposobljeni za spodbu-
janje učenja pri učencih, da bodo le-ti postali vseživljenjsko učljivi in voljni
učenja, kar je nov izziv v poučevanju v razredu. Svetovalci v šolah pa mo-
rajo postati svetovalci in spodbujevalci za samostojno vseživljenjsko uče-
nje učencev.
Karierna vzgoja kot poseben predmet v šoli?
O uvajanju posebnega predmeta o karieri in karierni vzgoji v šoli pote-
kajo diskusije. Poskusi takšnega predmeta so se na zahodu pojavili že v
sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta Sidney Marland (1972) in
174
ustrezno pot na osnovi priložnosti v okolju. Solberg in sodelavci (2002) pa
vidijo ustrezno pot za pridobitev veščin za prehode v šoli dela, ki je tesno
povezana z življenjem.
V teh mnogovrstnih pristopih bi lahko prepoznavali nekakšno spod-
kopavanje ustaljene karierne vzgoje ali izobraževanja za kariero, ki je sicer
namenjena vsem učencem, dijakom in študentom. Za Hansena (1999) po-
plava teh pristopov in modelov karierne orientacije/vzgoje pomeni izkaz
zmedenosti. Na trg prihaja veliko pristopov vsebin za samostojno voden-
je kariere, ki so za nekatere uporabnike manj primerni, ne upoštevajo zelo
pestre populacije med uporabniki – npr. oseb s posebnimi potrebami, ki
imajo različne težave in zmožnosti za koriščenje takih informacij.
Crow (1999) meni, da bi morali prestrukturirati učenje in svetovanje
za kariero v smislu učeče se družbe in posameznika, da bi ta postala mul-
tinivojska in interdisciplinarnoa učna skupnost, v kateri postaneta ključ-
na pojma učenja in to, da se učimo od kogarkoli in kjerkoli. Postavlja se
preferenčno vprašanje: Ali se učiti v šoli ali pa v širših skupnostih. Patton
in McMahon (2006) trdita, da naj bi učenje za kariero postalo integralni
dela vsakega kurikula, Chen (2005) pa naglaša predvsem potrebo po sode-
lovanju med svetovalnimi službami in učitelji v razredu.
Drobnič (2014) je v raziskavi na primeru slovenskih šol ugotovil, da
so učitelji sicer pripravljeni prejeti dodatne pedagoške obveznosti s podro-
čja poklicne vzgoje, vendar pa ob tem jasno opozorijo na potrebne defici-
te v znanju, veščinah in kompetencah. Istočasno se je pokazalo, da so tudi
svetovalci na šolah s pomanjkljivim znanjem na področju kariernega sve-
tovanja in vzgoje. Potrebo po boljši usposobljenosti navajata tudi Patton in
McMahon (2006) in izpostavljata, da ne morejo opravljati le klasične šol-
ske vloge. To terja od svetovalcev, da imajo ustrezno poklicno znanje in so
stalno vpeti v usvajanje znanj ter kompetenc za izvajanje poklicne vzgoje in
svetovanja, in sicer glede učenja za kariero pri učencih, o razvojnih karier-
nih teorijah, karierni vzgoji in usposabljanju, mednarodnih, nacionalnih in
lokalnih trendih v izobraževanju ter prepoznavanju trendov na trgu dela.
Hkrati pa morajo postati učitelji v razredih usposobljeni za spodbu-
janje učenja pri učencih, da bodo le-ti postali vseživljenjsko učljivi in voljni
učenja, kar je nov izziv v poučevanju v razredu. Svetovalci v šolah pa mo-
rajo postati svetovalci in spodbujevalci za samostojno vseživljenjsko uče-
nje učencev.
Karierna vzgoja kot poseben predmet v šoli?
O uvajanju posebnega predmeta o karieri in karierni vzgoji v šoli pote-
kajo diskusije. Poskusi takšnega predmeta so se na zahodu pojavili že v
sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta Sidney Marland (1972) in
174
