Page 172 - Šolsko polje, XXXI, 2020, 3-4: Convention on the Rights of the Child: Educational Opportunities and Social Justice, eds. Zdenko Kodelja and Urška Štremfel
P. 172
šolsko polje, letnik xxxi, številka 3–4
reševanje problemov, pogajanje, delo v timu, komunikacijo, monitoring,
evalvacijo in uporabo tehnologije (Law, 1996; Waltz in Felller, 1996).
Teorija kariernega učenja, ki jo razvija Law (ibid.), poudarja pomen po-
sameznikovega kariernega razvoja v tem, da deluje v učnih procesih s sve-
tom in da razvija potrebne strategije za to. Zato je za mladega človeka v
njegovem razvoju pomembno, da že zgodaj pridobi potrebne učne infor-
macije in vtise ter jih presaja in razvršča v ponavljajoče spoznavne vzor-
ce in končno preko fokusiranja na poklic, delo, okolje in sebe sprejema
odločitve (Patton in McMahon, 2006). Ta pristop poudarja individualni
proces organiziranja in interpretacije informacij iz različnih virov, ne pa
sledenje zahtevam avtoritet v okolju. Izstopajoča pri tem sta predvsem po-
membnost osnovnih veščin za dostop, organiziranje in interpretacijo rele-
vantnih informacij in ustrezna pomoč za mnoge posameznike, in to tako
pri razvoju njihovih veščin kot tudi pri delu na tem procesu.
Vseživljenjsko učenje je zato treba razumeti kot lastno voden proces
(Ellyard, 1993: str. 10), ki kot takšen postane osnova za vodenje uspešne ka-
riere v 21. stoletju. Pri tem se kot vseživljenjsko učenje razume v celostnem
smislu: kot pridobivanje poklicnih znanj in veščin vodenja kariere. Za
usvajanje teh je treba imeti ustrezna znanja ter pristope. S tem postane
vseživljenjsko učenje celostno v smislu »osebne samoaktualizacije, aktiv-
nega državljanstva, socialne integracije in zaposljivosti«. Takšno široko
razumevanje vseživljenjskega učenja je možno postaviti z ustrezno vseživl-
jenjsko karierno strategijo.
Učenje kot interakcija z okoljem
Vseživljenjsko učenje se pojavlja tako načrtovano kot tudi nenačrtova-
no, vsebuje formalne in neformalne oblike (Patton in McMahon, 2006).
Ker se vse bolj poudarja uporabo teorije socialnega učenja pri pridobiva-
nju kompetenc, postane učenje vsakdanja zadeva, ki je vključena v okoljski
okvir in postavljena ter vodena s strani posameznika.
V bistvu gre za to, da je vsak posameznik kot sistem vpet v social-
no okolje, od katerega dobiva tudi različne vplive, ki jih uporablja za svoj
učni, osebnostni in karierni razvoj (Jacobs, 2002). Tradicionalno učenje
je bilo odvisno od institucij, kot so šole, univerze, medpodjetniški centri,
organizacije in agencije vlade, ki so povsem nadzirale učne procese, pri če-
mer je bil poudarek na izobraževanju in usposabljanju mladih, ne pa na
učenju ljudi vseh starosti. Ta izobraževanja so bila vnaprej koncipirana in
niso upoštevala specifičnih potreb posameznika, torej niso gledala s per-
spektive posameznika in tudi niso bila dovolj usmerjena k njemu. Zato
sledi logično razmišljanje, da je treba spremeniti učni proces tako, da bodo
v učenju upoštevane posameznikove potrebe, da bo tudi sam aktiven in
170
reševanje problemov, pogajanje, delo v timu, komunikacijo, monitoring,
evalvacijo in uporabo tehnologije (Law, 1996; Waltz in Felller, 1996).
Teorija kariernega učenja, ki jo razvija Law (ibid.), poudarja pomen po-
sameznikovega kariernega razvoja v tem, da deluje v učnih procesih s sve-
tom in da razvija potrebne strategije za to. Zato je za mladega človeka v
njegovem razvoju pomembno, da že zgodaj pridobi potrebne učne infor-
macije in vtise ter jih presaja in razvršča v ponavljajoče spoznavne vzor-
ce in končno preko fokusiranja na poklic, delo, okolje in sebe sprejema
odločitve (Patton in McMahon, 2006). Ta pristop poudarja individualni
proces organiziranja in interpretacije informacij iz različnih virov, ne pa
sledenje zahtevam avtoritet v okolju. Izstopajoča pri tem sta predvsem po-
membnost osnovnih veščin za dostop, organiziranje in interpretacijo rele-
vantnih informacij in ustrezna pomoč za mnoge posameznike, in to tako
pri razvoju njihovih veščin kot tudi pri delu na tem procesu.
Vseživljenjsko učenje je zato treba razumeti kot lastno voden proces
(Ellyard, 1993: str. 10), ki kot takšen postane osnova za vodenje uspešne ka-
riere v 21. stoletju. Pri tem se kot vseživljenjsko učenje razume v celostnem
smislu: kot pridobivanje poklicnih znanj in veščin vodenja kariere. Za
usvajanje teh je treba imeti ustrezna znanja ter pristope. S tem postane
vseživljenjsko učenje celostno v smislu »osebne samoaktualizacije, aktiv-
nega državljanstva, socialne integracije in zaposljivosti«. Takšno široko
razumevanje vseživljenjskega učenja je možno postaviti z ustrezno vseživl-
jenjsko karierno strategijo.
Učenje kot interakcija z okoljem
Vseživljenjsko učenje se pojavlja tako načrtovano kot tudi nenačrtova-
no, vsebuje formalne in neformalne oblike (Patton in McMahon, 2006).
Ker se vse bolj poudarja uporabo teorije socialnega učenja pri pridobiva-
nju kompetenc, postane učenje vsakdanja zadeva, ki je vključena v okoljski
okvir in postavljena ter vodena s strani posameznika.
V bistvu gre za to, da je vsak posameznik kot sistem vpet v social-
no okolje, od katerega dobiva tudi različne vplive, ki jih uporablja za svoj
učni, osebnostni in karierni razvoj (Jacobs, 2002). Tradicionalno učenje
je bilo odvisno od institucij, kot so šole, univerze, medpodjetniški centri,
organizacije in agencije vlade, ki so povsem nadzirale učne procese, pri če-
mer je bil poudarek na izobraževanju in usposabljanju mladih, ne pa na
učenju ljudi vseh starosti. Ta izobraževanja so bila vnaprej koncipirana in
niso upoštevala specifičnih potreb posameznika, torej niso gledala s per-
spektive posameznika in tudi niso bila dovolj usmerjena k njemu. Zato
sledi logično razmišljanje, da je treba spremeniti učni proces tako, da bodo
v učenju upoštevane posameznikove potrebe, da bo tudi sam aktiven in
170
