Page 174 - Šolsko polje, XXXI, 2020, 3-4: Convention on the Rights of the Child: Educational Opportunities and Social Justice, eds. Zdenko Kodelja and Urška Štremfel
P. 174
šolsko polje, letnik xxxi, številka 3–4
sedež voznika, zato da bi prevzel popolno kontrolo svoje kariere do uspe-
ha (Knowdell, 1996: str. 184).
Ta prispodoba odseva tudi v razmišljanju drugih teoretikov, npr.
Herra (1992), ko pravi, da kariera ni isto kot zaposlitev, pač pa kreacija po-
sameznika. V tem postane observacija okolja zelo pomemben faktor, ki ga
mora vsak posameznik upoštevati. S tem postane konstruiranje poti-ka-
riere ključni moment v kariernih teorijah in praksah. Zato bi lahko trdi-
li, da je zelo spremenljivo okolje, ki je prisililo posameznika v konstantno
prilagajanje na njegovi poklicni poti, vplivalo tudi na razvoj teorij in in-
strumentov, ki bi verodostojno in učinkovito omogočali iskanje rešitev.
Sodobne teorije in pristopi temeljijo na principu vključevanja več di-
sciplin in pomenu avtonomne vloge posameznika v kariernih odločitvah,
kar so tudi ključni razlogi, da je v teh teorijah vse več vpliva teorije social-
nega učenja in kognitivnega spoznavanja. To so ključni razlogi, da je po-
stal posameznik »agent v konstruiranju lastne kariere« (Cochran, 1997;
Peavy, 2004), ali pa tako, da mora posameznik sebe dojeti, kot da je samo-
zaposlen (Watts, 2006), ker se od njega pričakuje, da bo sam upravljal svo-
jo lastno kariero (Jarvis, 2002). To pa pomeni, da prevzema odgovornost
za lastno učenje in vseživljenjski karierni razvoj (Collin in Watts, 1996).
Kariera je zato postala proces in ni več struktura (Watts, 1996). Je torej in-
kluzivni koncept, ki se nanaša na vsakega posameznika in ne samo na vrh
hierarhične organizacijske strukture.
Uspešna kariera – brez linearnosti in subjektivna presoja uspešnosti
Uspešna kariera se je nekdaj razumela kot vzpenjajoča se pot, ki ima svoj
vrh in smo jo lahko ocenjevali z objektivnimi merili uspešnosti. Sedanja
kariera je postala drugačna: kariera se vodi vertikalno, horizontalno, v or-
ganizaciji in izven nje, vključuje enega ali več delodajalcev, posameznik pa
je tisti, ki jo postavlja kot življenjsko kompozicijo. Zato posameznik spreje-
ma ponavljajoče odločitve na svoji karierni poti v odvisnosti od okoliščin,
v katerih deluje, s tem pa postane proces kompleksen, kar tudi ilustrirajo
sodobni pristopi v karieri (Sistemska teorija kariernega razvoja – Patton
in McMahon, 2006). Zato se kariera sama po sebi razume kot konstan-
tno spreminjajoča in v interakciji vplivov. Chen (1998) jo poimenuje kot
življenjski proces, ki je avtonomno voden na osnovi lastnih premislekov.
Osebni karierni vrh, če o njem sploh lahko govorimo, posameznik
ne ustvarja v okviru enega podjetja, temveč skozi kontinuiran proces, ki ga
tvori veriga dela, zaposlitev in aktivnosti – tudi vzporednih. S tem se pre-
makne način komuniciranja in pozicioniranja med delodajalcem in delo-
jemalcem. Ta novi pristop v zaposlovanju je spodbudil menedžment in de-
lavce, da rekonceptualizirajo kariero v pomenu brez meja (Arthur, 1994),
172
sedež voznika, zato da bi prevzel popolno kontrolo svoje kariere do uspe-
ha (Knowdell, 1996: str. 184).
Ta prispodoba odseva tudi v razmišljanju drugih teoretikov, npr.
Herra (1992), ko pravi, da kariera ni isto kot zaposlitev, pač pa kreacija po-
sameznika. V tem postane observacija okolja zelo pomemben faktor, ki ga
mora vsak posameznik upoštevati. S tem postane konstruiranje poti-ka-
riere ključni moment v kariernih teorijah in praksah. Zato bi lahko trdi-
li, da je zelo spremenljivo okolje, ki je prisililo posameznika v konstantno
prilagajanje na njegovi poklicni poti, vplivalo tudi na razvoj teorij in in-
strumentov, ki bi verodostojno in učinkovito omogočali iskanje rešitev.
Sodobne teorije in pristopi temeljijo na principu vključevanja več di-
sciplin in pomenu avtonomne vloge posameznika v kariernih odločitvah,
kar so tudi ključni razlogi, da je v teh teorijah vse več vpliva teorije social-
nega učenja in kognitivnega spoznavanja. To so ključni razlogi, da je po-
stal posameznik »agent v konstruiranju lastne kariere« (Cochran, 1997;
Peavy, 2004), ali pa tako, da mora posameznik sebe dojeti, kot da je samo-
zaposlen (Watts, 2006), ker se od njega pričakuje, da bo sam upravljal svo-
jo lastno kariero (Jarvis, 2002). To pa pomeni, da prevzema odgovornost
za lastno učenje in vseživljenjski karierni razvoj (Collin in Watts, 1996).
Kariera je zato postala proces in ni več struktura (Watts, 1996). Je torej in-
kluzivni koncept, ki se nanaša na vsakega posameznika in ne samo na vrh
hierarhične organizacijske strukture.
Uspešna kariera – brez linearnosti in subjektivna presoja uspešnosti
Uspešna kariera se je nekdaj razumela kot vzpenjajoča se pot, ki ima svoj
vrh in smo jo lahko ocenjevali z objektivnimi merili uspešnosti. Sedanja
kariera je postala drugačna: kariera se vodi vertikalno, horizontalno, v or-
ganizaciji in izven nje, vključuje enega ali več delodajalcev, posameznik pa
je tisti, ki jo postavlja kot življenjsko kompozicijo. Zato posameznik spreje-
ma ponavljajoče odločitve na svoji karierni poti v odvisnosti od okoliščin,
v katerih deluje, s tem pa postane proces kompleksen, kar tudi ilustrirajo
sodobni pristopi v karieri (Sistemska teorija kariernega razvoja – Patton
in McMahon, 2006). Zato se kariera sama po sebi razume kot konstan-
tno spreminjajoča in v interakciji vplivov. Chen (1998) jo poimenuje kot
življenjski proces, ki je avtonomno voden na osnovi lastnih premislekov.
Osebni karierni vrh, če o njem sploh lahko govorimo, posameznik
ne ustvarja v okviru enega podjetja, temveč skozi kontinuiran proces, ki ga
tvori veriga dela, zaposlitev in aktivnosti – tudi vzporednih. S tem se pre-
makne način komuniciranja in pozicioniranja med delodajalcem in delo-
jemalcem. Ta novi pristop v zaposlovanju je spodbudil menedžment in de-
lavce, da rekonceptualizirajo kariero v pomenu brez meja (Arthur, 1994),
172
