Page 173 - Šolsko polje, XXXI, 2020, 3-4: Convention on the Rights of the Child: Educational Opportunities and Social Justice, eds. Zdenko Kodelja and Urška Štremfel
P. 173
j. drobnič ■ poklicne odločitve in vodenje kariere ...
bo v procesu sodeloval. Gre za modele izobraževanja v skladu z zahtevami
in potrebami posameznika. Takšen pristop terja spremembo politik izo-
braževanja in tistih mehanizmov, ki spodbujajo posameznike k samostoj-
nemu oblikovanju strategij in izvedb učenja, inkluzivnih praks, zagota-
vljanja in nudenja znanj o načinih in metodah učenja ter seveda o uporabi
najsodobnejše tehnologije.
Posameznik je v tem sistemu učenja nekakšen odprt sistem, v kate-
rega prihajajo vplivi iz okolja in katere posameznik akceptira, predeluje in
transformira v učnem procesu. Učna lokacija na tak način postane pra-
vzaprav sam posameznik. V ta samoorganizacijski sistem posameznik vkl-
jučuje nova spoznanja v svojo miselno shemo in koncept, ki pa ga hkrati
tudi spreminja, s tem pa tudi vedno znova konstruira in rekonstruira svo-
jo identiteto ter kariero (Savickas, 2012) v relaciji z okoljem. Takšno prido-
bivanje znanj se drugače razumeva. To niso le kumulacije različnih vsebin,
ki jih nudijo izvajalci poučevanja, pač pa konstruiranje znanj, veščin in
kompetenc, ki jih filtrira in usvoji posameznik. Tako pridobivanje znan-
ja ima drugačno kvaliteto, njegovo realnost in uporabnost pa določi vsak
posameznik.
Če posameznika razumemo kot vseživljenjsko učečo se osebo v
smislu lastno vodenega učenja in kariernega razvoja, potem moramo dati
večji pomen učečemu namesto učitelja, saj učeči postane agent lastnega
učenja. Posameznik namreč, kot pravita Patton in McMahon (2006), sam
konstruira sebe kot samousmerjevalno osebo, ki je odgovorna za lastno
učenje, nikakor pa to ni naloga učitelja ali svetovalca. Zato Peavy (2004)
predlaga ne samo, da se spremeni hierarhični odnos med klientom in sve-
tovalcem ali med učiteljem in učencem, pač pa, da se uporabi primernej-
še izraze, s katerimi bomo zaznamovali ta odnos v smislu partnerstva in
bodo reflektirali aktivno vlogo obeh sodelujočih.
Ko zaposlitev in kariera postaneta kreacija posameznika
Učenje za vseživljenjsko kariero bi lahko ponazorili s transportno metafo-
ro Knowdella, s katero ponazarja spremembe pri poklicnem odločanju in
vodenju kariere od sredine prejšnjega stoletja naprej:
V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja lahko kariero razumemo
kot vožnjo z vlakom, ki je stabilna in trajna po tirnicah do posamezne de-
stinacije. Po letu 1970 se to potovanje spremeni v avtobusno potovanje, v
okviru katerega avtobus obišče mnogo lokalnih vmesnih destinacij in se
prilagaja potrebam malih krajev. Potovanje v 21. stoletju pa je potovanje
s terenskim avtomobilom po poteh in smereh izven poti. Pri tej metafo-
ri je poudarek na prevoznem sredstvu, kjer posameznik vse bolj zavzema
171
bo v procesu sodeloval. Gre za modele izobraževanja v skladu z zahtevami
in potrebami posameznika. Takšen pristop terja spremembo politik izo-
braževanja in tistih mehanizmov, ki spodbujajo posameznike k samostoj-
nemu oblikovanju strategij in izvedb učenja, inkluzivnih praks, zagota-
vljanja in nudenja znanj o načinih in metodah učenja ter seveda o uporabi
najsodobnejše tehnologije.
Posameznik je v tem sistemu učenja nekakšen odprt sistem, v kate-
rega prihajajo vplivi iz okolja in katere posameznik akceptira, predeluje in
transformira v učnem procesu. Učna lokacija na tak način postane pra-
vzaprav sam posameznik. V ta samoorganizacijski sistem posameznik vkl-
jučuje nova spoznanja v svojo miselno shemo in koncept, ki pa ga hkrati
tudi spreminja, s tem pa tudi vedno znova konstruira in rekonstruira svo-
jo identiteto ter kariero (Savickas, 2012) v relaciji z okoljem. Takšno prido-
bivanje znanj se drugače razumeva. To niso le kumulacije različnih vsebin,
ki jih nudijo izvajalci poučevanja, pač pa konstruiranje znanj, veščin in
kompetenc, ki jih filtrira in usvoji posameznik. Tako pridobivanje znan-
ja ima drugačno kvaliteto, njegovo realnost in uporabnost pa določi vsak
posameznik.
Če posameznika razumemo kot vseživljenjsko učečo se osebo v
smislu lastno vodenega učenja in kariernega razvoja, potem moramo dati
večji pomen učečemu namesto učitelja, saj učeči postane agent lastnega
učenja. Posameznik namreč, kot pravita Patton in McMahon (2006), sam
konstruira sebe kot samousmerjevalno osebo, ki je odgovorna za lastno
učenje, nikakor pa to ni naloga učitelja ali svetovalca. Zato Peavy (2004)
predlaga ne samo, da se spremeni hierarhični odnos med klientom in sve-
tovalcem ali med učiteljem in učencem, pač pa, da se uporabi primernej-
še izraze, s katerimi bomo zaznamovali ta odnos v smislu partnerstva in
bodo reflektirali aktivno vlogo obeh sodelujočih.
Ko zaposlitev in kariera postaneta kreacija posameznika
Učenje za vseživljenjsko kariero bi lahko ponazorili s transportno metafo-
ro Knowdella, s katero ponazarja spremembe pri poklicnem odločanju in
vodenju kariere od sredine prejšnjega stoletja naprej:
V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja lahko kariero razumemo
kot vožnjo z vlakom, ki je stabilna in trajna po tirnicah do posamezne de-
stinacije. Po letu 1970 se to potovanje spremeni v avtobusno potovanje, v
okviru katerega avtobus obišče mnogo lokalnih vmesnih destinacij in se
prilagaja potrebam malih krajev. Potovanje v 21. stoletju pa je potovanje
s terenskim avtomobilom po poteh in smereh izven poti. Pri tej metafo-
ri je poudarek na prevoznem sredstvu, kjer posameznik vse bolj zavzema
171
