Page 175 - Šolsko polje, XXXI, 2020, 3-4: Convention on the Rights of the Child: Educational Opportunities and Social Justice, eds. Zdenko Kodelja and Urška Štremfel
P. 175
j. drobnič ■ poklicne odločitve in vodenje kariere ...
kot spreminjajočo (Hall, 1996), prilagojeno (Benko in Weisberg, 2007),
kaleidoskopsko (Sullivan in Mainiero, 2008) ali kot portfelj (Handy,
1998).
Izbira kariere in njeno presojanje nista predmet objektivacije, pač pa
subjektivna zadeva, ki je vpeta v okolje trga dela, družino, socialne sisteme
ter globalizacijske tokove, v katerih deluje posameznik in uresničuje svoj
karierni razvoj (Patton in McMahon, 2006). Zato je vsak izmed nas pri-
siljen mnogokrat v življenju revidirati svoje poklicne odločitve in prehode
na karierni poti. Ker je vodenje kariere stvar posameznika, za kar potrebu-
je znanje in avtonomen položaj, je posledično tudi odgovoren zanjo. V tem
smislu je tudi presojanje o uspešni ali neuspešni karieri njegova zadeva in
odgovornost. S tem je postala presoja o uspešni karieri izrazito individua-
listična in subjektivna zadeva. Posameznik jo prepoznava kot zadovoljujočo
življenjsko pot. Zato so v takem razmišljanju izreki o nekakšnih »sanjskih
službah« pravzaprav mit, saj za nekoga to velja, za drugega pa sploh ne.
V začetku 21. stoletja pridemo še do enega bistvenega koraka v pove-
zavi med življenjskimi in profesionalnimi cilji: zaposlitev in profesionalne
naloge postajajo podrejeni življenjskim ciljem posameznika in ne obratno,
da bi življenje prilagajali profesionalnim ciljem (Patton in McMahon,
2006). Torej, posameznik se ne podreja in posveča poklicu, pač pa poklic-
ni in karierni aranžma prilagaja svoji osebnemu poslanstvu. V tem je mo-
goče zaznati novo etično paradigmo pravičnosti (Rawls, 1971), kjer se iz-
postavlja pomen posameznikovih ciljev, potreb in samoaktualizacije.
Savickas (2005) poudarja, da so konstruiranje identitete, prilagodl-
jivost, namernost in pripovednost ključne dimenzije odločanja na karier-
ni poti, ki jo prepoznavamo v novih pristopih. V smislu epistemoloških
prvin se uporabljajo kot nekakšno načrtovanje življenja, ki se osredotoča
na kontekstualne možnosti, dinamične procese, nelinearno napredovan-
je, mnogovrstne perspektive in osebne vzorce (Savickas, 2012). Zato kon-
struktivistični pristop temu ustrezno poudarja fleksibilnost, zaposljivost,
zavezanost, čustveno inteligenco in vseživljenjsko učenje.
Učenje za kariero v šolah
Ključno vprašanje je, kako aplicirati teorijo o vodenju kariere v šolski sis-
tem, da bi zagotovili usposobljenost učencev, dijakov in študentov za pre-
hode s poudarkom na ključnih principih, ki se poudarjajo v luči novih te-
orij in pristopov za sedanji dinamični svet. Krumboltz (1996) poudarja
učni princip na teoriji socialnega učenja; Lent, Hackett in Brown (1999)
izpostavljajo samouspešnost in prepričanja, ciljne interese in veščine v pro-
cesih prehodov, medtem ko Savickas (2012) poudarja razvojno perspekti-
vo posameznika v smislu dviga zavesti, da bi si posamezniki konstruirali
173
kot spreminjajočo (Hall, 1996), prilagojeno (Benko in Weisberg, 2007),
kaleidoskopsko (Sullivan in Mainiero, 2008) ali kot portfelj (Handy,
1998).
Izbira kariere in njeno presojanje nista predmet objektivacije, pač pa
subjektivna zadeva, ki je vpeta v okolje trga dela, družino, socialne sisteme
ter globalizacijske tokove, v katerih deluje posameznik in uresničuje svoj
karierni razvoj (Patton in McMahon, 2006). Zato je vsak izmed nas pri-
siljen mnogokrat v življenju revidirati svoje poklicne odločitve in prehode
na karierni poti. Ker je vodenje kariere stvar posameznika, za kar potrebu-
je znanje in avtonomen položaj, je posledično tudi odgovoren zanjo. V tem
smislu je tudi presojanje o uspešni ali neuspešni karieri njegova zadeva in
odgovornost. S tem je postala presoja o uspešni karieri izrazito individua-
listična in subjektivna zadeva. Posameznik jo prepoznava kot zadovoljujočo
življenjsko pot. Zato so v takem razmišljanju izreki o nekakšnih »sanjskih
službah« pravzaprav mit, saj za nekoga to velja, za drugega pa sploh ne.
V začetku 21. stoletja pridemo še do enega bistvenega koraka v pove-
zavi med življenjskimi in profesionalnimi cilji: zaposlitev in profesionalne
naloge postajajo podrejeni življenjskim ciljem posameznika in ne obratno,
da bi življenje prilagajali profesionalnim ciljem (Patton in McMahon,
2006). Torej, posameznik se ne podreja in posveča poklicu, pač pa poklic-
ni in karierni aranžma prilagaja svoji osebnemu poslanstvu. V tem je mo-
goče zaznati novo etično paradigmo pravičnosti (Rawls, 1971), kjer se iz-
postavlja pomen posameznikovih ciljev, potreb in samoaktualizacije.
Savickas (2005) poudarja, da so konstruiranje identitete, prilagodl-
jivost, namernost in pripovednost ključne dimenzije odločanja na karier-
ni poti, ki jo prepoznavamo v novih pristopih. V smislu epistemoloških
prvin se uporabljajo kot nekakšno načrtovanje življenja, ki se osredotoča
na kontekstualne možnosti, dinamične procese, nelinearno napredovan-
je, mnogovrstne perspektive in osebne vzorce (Savickas, 2012). Zato kon-
struktivistični pristop temu ustrezno poudarja fleksibilnost, zaposljivost,
zavezanost, čustveno inteligenco in vseživljenjsko učenje.
Učenje za kariero v šolah
Ključno vprašanje je, kako aplicirati teorijo o vodenju kariere v šolski sis-
tem, da bi zagotovili usposobljenost učencev, dijakov in študentov za pre-
hode s poudarkom na ključnih principih, ki se poudarjajo v luči novih te-
orij in pristopov za sedanji dinamični svet. Krumboltz (1996) poudarja
učni princip na teoriji socialnega učenja; Lent, Hackett in Brown (1999)
izpostavljajo samouspešnost in prepričanja, ciljne interese in veščine v pro-
cesih prehodov, medtem ko Savickas (2012) poudarja razvojno perspekti-
vo posameznika v smislu dviga zavesti, da bi si posamezniki konstruirali
173
